Kljub lani sprejeti pokojninski reformi v tako imenovanem tretjem političnem stebru ponovno obujajo idejo o dvojnem statusu, kar so napovedovali že pred volitvami. Dvojni status sicer obstaja že od leta 2013, ko je bilo ob nadaljevanju dela uvedeno prejemanje 20 odstotkov starostne in tudi predčasne pokojnine, leta 2020 pa prejemanje 40 odstotkov starostne pokojnine (in ne več predčasne). Tudi delna upokojitev pomeni dvojni status in še nekatere možne oblike dela upokojencev. Vendar pa je večletni interes nekaterih skupin in političnih strank prejemanje 100 odstotkov starostne pokojnine ob nadaljevanju delovne aktivnosti oziroma ponovni aktivaciji, kar zdaj vsebuje predlog zakona o interventnih ukrepih. Predlagatelji želijo na tak način, sklicujoč se na podobne ureditve v nekaterih drugih državah in na demografske spremembe, spodbuditi podaljšanje delovne aktivnosti tudi po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev. Čeprav je namen legitimen, ima predlog več pasti.
Interventni zakon hkrati prinaša tudi spremembo zakona o delovnih razmerjih, po kateri bi veljal zelo pomemben dodatni pogoj: pogodba o zaposlitvi bi se ob izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev avtomatično prekinila, možno pa bi bilo, ob dogovoru z delodajalcem, skleniti novo oziroma obstoječo podaljšati.
Gre torej za pomemben sistemski poseg tako v pokojninski zakon kot zakon o delovnih razmerjih, ki nima interventnega značaja in ne sodi v omnibusni zakon, pač bi moral biti predmet širokega socialnega dialoga.
Do predloga je zelo zadržan prvi mož Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) Marijan Papež, pa čeprav bi bila sprememba zanj osebno ugodna, saj je že izpolnil pogoje za upokojitev. »Da bi ob plači prejemal še polno pokojnino, bi bilo popolnoma nepošteno in nenormalno, saj sem še delovno aktiven. Namen pokojninsko-invalidskega zavarovanja je, da pridobiš pokojnino, ko nisi več vključen v zavarovanje. Gledano s finančnega vidika pa bi bilo breme polne pokojnine bistveno višje od vplačanih prispevkov iz naslova podaljšane delovne aktivnosti prejemnikov.«
Dodatnih 230 milijonov evrov za privilegij manjše skupine
Predlog tretjega bloka predvideva, da bi se nova določba pokojninskega zakona o polni pokojnini začela uporabljati že s 1. julijem letos. Dosedanjim prejemnikom delne pokojnine pa bi zavod začel po uradni dolžnosti izplačevati polno pokojnino s prvim dnem naslednjega meseca po uveljavitvi zakona. To bi, ob predpostavki 22.000 prejemnikov, pomenilo približno 227 milijonov evrov dodatnih potrebnih sredstev v pokojninski blagajni oziroma na letni ravni skupno 357 milijonov evrov, je jasen Papež.
Predlagatelji zakona medtem finančnih posledic ukrepa za pokojninsko blagajno sploh niso opredelili.
Papež ponuja tudi zelo nazorno primerjavo. Strošek izplačevanja polne pokojnine za zelo ozek krog prejemnikov, v glavnem takšnih v dobro plačanih intelektualnih poklicih, je približno enak strošku uskladitve pokojnin za vseh 660.000 upokojencev v višini 2,8 odstotka oziroma višini letnega in zimskega dodatka za vse upokojence skupaj.
Na pokojninskem zavodu so sicer že pred časom izračunali, da se z vidika pokojninske blagajne računica lomi pri delni pokojnini v višini 50 odstotkov. V tem primeru vplačani prispevki iz naslova podaljšane aktivnosti še pokrivajo del pokojnine, nad to višino pa posameznik iz blagajne prejema več, kot vanjo vplačuje.
Past prisilne upokojitve
Generalni direktor ZPIZ je tudi prepričan, da zaradi določbe o avtomatičnem upokojevanju ob izpolnitvi pogojev (zakon za to predvideva enoletno prehodno obdobje) dvojni status s polno pokojnino ne bi nujno pomenil podaljšanja delovne aktivnosti večjega števila oseb, kot predvidevajo predlagatelji, saj bi bilo to v prvi vrsti v rokah delodajalcev. Prav zaradi tega bi se bili morebiti prisiljeni upokojiti tudi tisti, ki bi želeli ostati aktivni. Papež navaja konkreten primer osebe, ki bi pri 65 letih sicer izpolnila starostni pogoj za upokojitev, vendar pa bi imela denimo le 30 let pokojninske dobe. »Če ji delodajalec ne bi hotel podaljšati zaposlitve, ne bi mogla doseči dobe 40 let, zaradi česar bi bila njena pokojnina nižja.«
Se pa Papež po drugi strani strinja, da polne pokojnine ob nadaljevanju dela vendarle ne bi bilo mogoče uvesti brez določene varovalke oziroma vloge delodajalca, saj bi to sicer lahko vodilo v ekstremne situacije, ko bi nekateri zaposleni delovno aktivnost podaljševali v zelo visoko starost, ob tem pa ob visoki pokojnini prejemali še visoko plačo, kar odpira ne le vprašanje financiranja, temveč tudi vprašanje pravičnosti, saj bi povečevalo neenakost med mladimi in starejšimi. Papež je že pri uveljavitvi prejemanja 40 odstotkov starostne pokojnine ob nadaljevanju dela leta 2020 opozarjal, da bi morala biti opredeljena vloga delodajalca v zvezi z nadaljevanjem delovne aktivnosti, a to ni bilo sprejeto.
Prav tako po njegovem ne bi bilo ustrezno, da bi bili ob polni pokojnini upravičenci deležni še dodatne ugodnosti v obliki ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa.
Ponovna zaposlitev pod slabšimi pogoji?
Podobne argumente proti spremembi sta izpostavila tudi Dan Juvan in Igor Feketija, državna sekretarja na ministrstvu za delo, v okviru katerega je nastala pokojninska reforma.
Posvarila sta, da se s predlogom vnovič uvaja prisilna upokojitev – ukrep, ki ga je ustavno sodišče enkrat že razveljavilo, saj je nedopustno oziroma diskriminatorno odpuščati ljudi samo na podlagi njihove starosti.
Z avtomatičnim prenehanjem delovnega razmerja in možnostjo sklenitve nove pogodbe pa se delodajalcem omogoča samovoljno odpuščanje starejših delavcev ter njihovo ponovno zaposlovanje pod slabšimi pogoji, z nižjo plačo na račun prejemkov iz pokojninskega zavarovanja, sta opozorila. Pomisleke vzbujajo tudi izvedbeni učinki predloga. »Ali se je kdo vprašal, kako bo to funkcioniralo v zasebnem in kako v javnem sektorju? Kaj bo, ko bo nekdo v javnem sektorju dosegel upokojitvene pogoje, njegov neposredno nadrejeni pa bo odločal o tem, ali bo z njim sklenil še eno pogodbo o zaposlitvi? Ali bo šlo tu dejansko za zasluge ali za to, ali je uslužbenec prave barve ali pa mogoče v prijateljskih odnosih z neposredno nadrejenim?« se je o kriterijih vprašal Juvan.
Predlagatelji so sicer izpostavili, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo posledica diskrecijske odločitve delodajalca, v primeru zavrnitve delavčevega predloga za nadaljevanje delovnega razmerja pa bi moral za to navesti utemeljene razloge. Zoper takšno odločitev bi bilo zagotovljeno tudi sodno varstvo pred delovnim sodiščem.