Predlagatelji niso pričakovali posrednega učinka tožbe, vložene zaradi domnevnih nepravilnosti v času referendumske kampanje pred referendumom o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). »Niti nismo vedeli, kateri zakoni so v proceduri,« Dnevniku pove prvopodpisani Bogdan Biščak. »Vendar poudarjam, da bi v vsakem primeru vložili tožbo.«
V Dnevniku smo v torek poročali o zastoju, ki ga je omenjena tožba povzročila v parlamentarni proceduri. V državnem zboru zavira obravnavo številnih predlaganih zakonov in zakonskih novel, med drugim zamišljene spremembe kazenskega zakonika. Omogočila bi učinkovitejši kazenski pregon spolnih predatorjev, ki nagovarjajo otroke in mladostnike k srečanju z namenom spolnega napada ali izdelave pornografskih oziroma drugih seksualnih vsebin. Biščak je prepričan, da so zakonski predlogi po nepotrebnem na čakanju. »Ravnanje vodstva državnega zbora je napačno. Vse te zakone bi lahko brez težav uvrstilo na dnevni red,« trdi.
Kdor prvi pride, prvi melje
Vrstni red obravnav predlogov zakonov ureja 117. člen poslovnika državnega zbora, ki zasleduje načelo pravne države (jasnost, določnost in predvidljivost pravnega reda). Določa, da se v primeru, če je vloženih več predlogov zakonov, ki urejajo isto družbeno razmerje, državni zbor pa še ni začel njihove obravnave, najprej obravnava tisti predlog, ki je bil poslan prvi, nato pa po vrstnem redu posredovanja dalje. Ali povedano po domače: kdor prvi pride, prvi melje.
Zakon, ki je bil v smislu tega člena poslovnika na prvem mestu, je ZPPKŽ. Z njim v zvezi je najprej potekal naknadni zakonodajni referendum, zatem je bila vložena tožba na Vrhovno sodišče RS, so za Dnevnik pojasnili na ministrstvu za pravosodje. Glede na to, da je obravnava na sodišču razpisana za 10. marec, torej le dvanajst dni pred volitvami, po oceni ministrstva ni verjetno, da bi bili zakonski predlogi v čakalni vrsti sprejeti še v tem mandatu.
Kaj je »isto družbeno razmerje«?
»Ključno vprašanje, s katerim se vodstvo državnega zbora iz meni neznanega razloga noče ukvarjati, je, kaj je 'isto družbeno razmerje', ki ga omenja poslovnik. Tolmačijo ga skrajno široko in pri tem ne upoštevajo zdrave pameti,« je kritičen Biščak.
»Isto družbeno razmerje pomeni isti zakon, kajti zakoni urejajo ista družbena razmerja,« pojasnjuje profesor Franc Grad s katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti. »Če je vloženih več konkurenčnih zakonov, ki urejajo isto družbeno razmerje, je težko postaviti bolj naraven kriterij, kot je ta, po katerem ima prednost tisti predlog, ki je bil vložen prej.«
»Pri vseh zakonskih predlogih, ki jih državni zbor zadržuje zaradi naše tožbe za razveljavitev referenduma o ZPPKŽ, ne bi moglo priti do zapleta, če ne bi čakali na razplet tožbe na vrhovnem sodišču,« je prepričan Biščak. Zakaj? »Prvič zato, ker je bil ZPPKŽ že sprejet in so do potankosti znane začrtane rešitve ter njegovo besedilo. Ne more se torej zgoditi, da bi bil v parlamentarni proceduri še dopolnjen ali spremenjen.«
Podobno je s kazenskim zakonikom. »ZPPKŽ dekriminalizira pomoč pri samomoru znotraj uresničevanja pravice do pomoči pri predčasnem končanju življenja. Zakaj mora zaradi tega stati tudi novela kazenskega zakonika, ki ureja pregon spolnih prestopnikov? Je to isto družbeno razmerje? To z vidika namena določbe, ki je varovanje pravne varnosti, nima nobenega smisla.«
V pravu je dopusten razmislek, ali bi bilo mogoče postaviti drugačne kriterije glede tega, kaj so ista družbena razmerja, in bi se tako od formalnih kriterijev premaknili k materialnim. Vendar bi se v tej situaciji hitro zapletli pri vprašanju, kateri kriteriji so odločilni, opozarja Grad. »S tem bi vrata na stežaj odprli arbitrarnosti, kar bi bilo nesprejemljivo. Tudi ko so kriteriji formalno dobro zakoličeni, jih zna politika obrniti v svoj prid na neverjetne načine. Vsaka politika bi morala nenazadnje razmišljati o tem, da je danes na oblasti, jutri pa morda ne bo več. Njene nepremišljene rešitve lahko v prihodnosti uporabi ali zlorabi tudi kdo drug.«
Ne poslovnik, problem je zloraba prehodnih določb
Določba poslovnika se je skratka ves čas razumela tako, da gre pri vprašanju istih družbenih razmerij za poseganje v isti zakon. »Če hočemo ohraniti temeljno načelo pravne države – zaupanje v pravo – je jasno, da bi morala biti sprememba razlage člena poslovnika utemeljena z zelo prepričljivimi in tehtnimi razlogi,« poudarja Grad. Zaplet v državnem zboru, ko več zakonov ne bo doživelo obravnave, ni dovolj tehten razlog? »Ne, ker je jedro zapleta v bistvu drugje, in sicer v ravnanju politike, ki sprejema zakone s prehodnimi določbami, v katerih ureja vprašanja, ki spadajo v druge zakone. To je zloraba zakonodajnega postopka, saj prehodne določbe niso namenjene temu,« odgovori profesor.
V ozadju te nepravilne uporabe prehodnih določb je pragmatizem predlagateljev zakona; lažje je namreč z enim zakonom spremeniti pet zakonov kot predlagati in sprejeti več ločenih novel. »Na žalost se je ta slaba praksa v zadnjih letih le še stopnjevala. Nazadnje se je politika s tem početjem ujela v lastno past in državni zbor pripeljala do velike zadrege,« ugotavlja ustavni pravnik.
Kot že rečeno, Biščak ne bi postopal drugače, če bi mu pred vložitvijo tožbe bilo znano, kaj se bo zgodilo v državnem zboru. »Vprašanje, ki ga želimo rešiti, je pomembno za demokracijo naše države,« poudarja. »Ali bomo v prihodnje imeli referendumske in volilne kampanje, ki se jih sme lotiti vsak, ne da bi se v skladu z zakonom registriral, oddal finančno poročilo in upošteval vsa zakonska določila? Če bo v Sloveniji to dopustno, pridemo v stanje ZDA, kjer kampanje z milijardnimi zneski plačujejo tisti, ki sploh ne tekmujejo na volitvah.«