Zato ne čudi, da se televizija posipa s pepelom, saj niti v preteklosti niti zdaj ni bila satiričen enfant terrible." Fritz ima danes v svojem predalu še vedno nekaj neuprizorjenih satiričnih komedij, ki so nastale tako za gledališče kot televizijo, "in niti osebni prijatelji, kot sta bila Janez Menart in Saša Vuga, niso mogli vplivati na to, da bi besedila uprizorili". Dobro se še spomni socialistično mrzlega leta 1974, ko so v SLG Celje na oder postavili njegovo politično komedijo Kralj Mahlus, satiro na kralja in politično policijo. Kritike so bile gromke in oblast je predstavi prepovedala gostovati po Jugoslaviji. Vseeno je bila tisto sezono najbolj obiskana v Celju, na skrivaj pa so jo uprizarjali tudi drugje, saj je bil takrat umetniški vodja pokončni Bojan Štih.
Drugega satirika Toneta Partljiča nekateri še danes sprašujejo, kako da ga zaradi Ščuke in Kulaka v socialističnih sedemdesetih niso zaprli. Ob prvi cenzuri je štel 20 let, v mariborskem študentskem teatru so postavljali njegovo prvo satirično komedijo Reformirana Sneguljčica, in še danes mu je žal, da se že takrat ni uprl. Pozneje je 14 let presedel v parlamentu, bolj na levo, a strpno, kot pravi, a "vseeno se mi zdi, da se desnica, ali celo Janša sam, 'satanizira'. Bojim se, da ko je na oblasti ta opcija, je manj svobode." To je doživel na lastni koži, ko je za Šentjakobsko gledališče napisal kabaret Pavliha se vrača. Lutki je oblekel v Kučana in Janšo in ju soočil na dvoboju (politika naj bi se takrat izogibala televizijskemu soočenju). Oba hkrati potegneta pištolo in ustrelita, ravno ko čez oder teče Pavliha. Ubila sta ga - in še zdaj nimamo Pavlihe, čeprav je preživel vse dosedanje režime. Partljič je oba politika seznanil s skečem, na dan premiere pa je iz SDS prišel ukaz, da je treba Janševo lutko umakniti. Partljič si sicer ni ogledal Viktorjev, je bil pa ravno takrat na festivalu komedije v Celju, "in slabo znamenje je, da država letos prvič ni podprla festivala, čeprav gre za majhen denar. Komedija, smeh, dobra volja so v teh časih, ko smo ljudje užaljeni, prizadeti, jezni - nacionalnega pomena. Tega se sicer bojijo, kajti ko se smejemo, smo korajžni in svobodni, in izkazujemo oblasti: 'Klinc vas gleda, mi se vas ne bojimo!'"
"Gorje deželi brez smeha!" je prepričan režiser in pisatelj Vinko Möderndorfer. "Ko sami sebi prepovemo smeh, je konec svobode. Ostane samo še samozadostna oblast." Po njegovem je državljanska dolžnost satire, da neizprosno kaže času ogledalo. Zato satira ne sme imeti meja. Tako kot jih nima svoboda. Samo svoboden človek se lahko smeji. Möderndorfer: "Oblastniki so navadno brez humorja, sploh na svoj račun. Prepričani so, da so nezmotljivi. Kadar se nezmotljivost pomeša z maščevalnostjo - kot prva žrtev pade smeh, takoj za njim pa svoboda." V veliki skušnjavi za vsako ceno ohranjati svojo resnico si izmišljajo vsemogoče cenzure in prepovedi. Toda resnica skozi smeh je še bolj udarna, še bolj boleča, še bolj resnica. Pisatelj ocenjuje, da so grožnje oblastnikov z odpuščanjem že rodile želene rezultate. "Strah je največja in najuspešnejša cenzura. Avtocenzura pa njena najstrašnejša oblika. Nič dobrega se nam ne obeta."
