Podatkov namreč ne vodijo tako, da bi bilo mogoče izločiti vse primere vandalizma ali jih razvrstiti glede na starost storilcev. Posamezne primere obravnavajo na območju vse policijske uprave, zato tudi ne morejo izpostaviti krajev, kjer bi bilo takšnih dejanj več. To pa ne pomeni, da vandalizma ne zaznavajo. Policija obravnava vsako prijavo in se odzove tudi na kršitve, ki jih policisti zaznajo sami. Glede na okoliščine posameznega primera ugotavljajo, ali gre za prekršek ali kaznivo dejanje. Ob prijavi začnejo aktivnosti za izsleditev storilca, opravijo ogled kraja dogodka, zbirajo obvestila in zavarujejo morebitne sledi.
Med dejanji, ki jih policija povezuje z vandalizmom, so poškodovanje javne infrastrukture, klopi, igral, dreves in parkov, razbijanje šip in uličnih svetilk, pisanje po zidovih, prevračanje smetnjakov, uničevanje prometnih in drugih znakov ter poškodovanje parkiranih avtomobilov. Posebno nevarna so dejanja, kot so metanje kamnov v mimo vozeča vozila in okna vlakov ali nastavljanje predmetov na železniške tire.
Vandalizem lahko preraste v ogrožanje ljudi
Policija opozarja, da vandalizma ne smemo razumeti kot nekaj, s čimer se je družba preprosto sprijaznila. Njegove posledice niso omejene na gmotno škodo, ampak lahko vplivajo tudi na občutek varnosti in odnose v skupnosti. »Vandalizem poleg neposrednih posledic v okolju pušča tudi motnje v družbenih odnosih in lahko vodi v brezbrižnost, strah in razkroj,« poudarjajo. Zato so po njihovem mnenju vse oblike vandalizma nesprejemljive. Posebno pomembno je, da posledice vandalizma niso vedno le finančne. Poškodovana igrala lahko ogrozijo otroke, uničene svetilke zmanjšujejo varnost ponoči, poškodovani prometni znaki lahko povzročijo nevarne situacije v prometu, poškodovanje vlakov ali železniške infrastrukture pa lahko neposredno ogrozi življenja. Škoda na spomenikih in drugih kulturnih ali naravnih dobrinah je lahko tudi nepopravljiva.
Če je poškodovana javna lastnina, strošek sanacije praviloma nosi vsa skupnost. Nekatere posledice pa niti nimajo prave cene, saj uničenega dela kulturne dediščine ali narave ni mogoče preprosto nadomestiti.
Kazen sama ne more rešiti problema
Pri iskanju vzrokov policija opozarja, da je vandalizem lahko posledica prikritih napetosti v družbi oziroma odsev širšega družbenega stanja. Na vedenje lahko vplivajo tudi napačni vedenjski vzorci, skupinska dinamika in zloraba alkohola ali drugih prepovedanih substanc. Nekateri se agresivno vedejo do okolice tudi zato, da bi v skupini pokazali svojo moč ali pomen. Pri mladostnikih je zato pomembno tudi razumevanje vpliva vrstnikov. Skupina lahko posameznika spodbudi k dejanju, ki ga sam morda ne bi storil. Prav zato je pomembno, da se o posledicah vandalizma z mladimi govori, še preden pride do škode. Policija ob tem poudarja, da vsega ni mogoče rešiti s kaznovanjem. »Kazen je izhod, s katerim preprečujemo nevarno ravnanje, dolgoročna rešitev pa je ustvarjanje takšnih razmer, da do nesprejemljivih ravnanj ne bo prihajalo.«
To pomeni več pozornosti otrokom in mladostnikom, odkrivanje vzrokov njihovega vedenja ter ustvarjanje možnosti za ustvarjalno in varno preživljanje prostega časa. Pomembna je tudi skupnost, ki jasno pove, da uničevanje skupnega prostora ni sprejemljivo.
Policija zato poziva, naj ljudje ob vandalskih dejanjih ne ostanejo brezbrižni. »Nikoli ne ostanite brezbrižni, češ, saj to ni moje, to se me ne tiče in podobno,« poudarjajo. Hkrati pozivajo, naj se vse oblike vandalizma čim prej prijavijo policiji, staršem pa svetujejo, naj se z otroki in mladostniki pogovorijo o takšnih dejanjih in njihovih posledicah. Te namreč pogosto niso omejene na storilca in njegovo družino, ampak jih na koncu nosi vsa skupnost.