Državni sekretar Uroš Vajgl je v nagovoru ob predstavitvi projekta poudaril, da se potrebe in tehnologije na področju mobilnosti nenehno spreminjajo, zato je nujno stalno prilagajanje politik in rešitev. Poudaril je razvoj dostopnejših oblik prevoza, infrastrukture in storitev, kot so prevozi na klic. Po njegovih besedah možnost izbire med različnimi načini mobilnosti bistveno vpliva na kakovost življenja, še zlasti pri osebah z omejitvami gibanja. Pomemben korak k izboljšanju sistema je bil ustanovitev družbe za upravljanje javnega potniškega prometa leta 2022 ter uvedba novih koncesij leta 2024, ki so ponudbo povečale za približno 20 odstotkov. Kljub napredku tudi sam priznava, da ostajajo izzivi, zlasti na podeželju, kjer je dostopnost še vedno slabša kot v mestih.
Pol milijona ljudi se vsak dan srečuje z ovirami
Varuhinja človekovih pravic Simona Drenik Bavdek je poudarila, da projekt pomembno prispeva k uresničevanju človekovih pravic. Dostopnost po njenem ni zgolj vprašanje infrastrukture, temveč vključuje tudi dostop do informacij, komunikacije in storitev. Opozorila je, da v Sloveniji še vedno obstaja razkorak med zakonodajo in dejanskim stanjem na terenu. Pri tem je opozorila na primere nedostopnih javnih ustanov, neustreznih arhitekturnih rešitev in težav pri digitalizaciji storitev, ki lahko nekatere skupine celo dodatno izključijo. Po njenih ocenah se v Sloveniji skoraj pol milijona ljudi vsak dan sooča z ovirami pri dostopu do osnovnih storitev, kar kaže na nujnost sistemskih sprememb.
Svetovalec direktorja na Geodetskem inštitutu Slovenije Roman Rener je v svojem nastopu poudaril, da projekt temelji na razumevanju dejanske strukture družbe, saj med ranljive skupine v prometu sodi več kot 45 odstotkov prebivalstva. Med njimi je približno 9 odstotkov invalidov, okoli 15 odstotkov mladih v izobraževanju ter že 22 odstotkov starejših od 65 let, pri čemer se ta delež iz leta v leto povečuje. »Vsako leto se število starejših poveča za približno pol odstotka, kar pomeni, da se izzivi dostopnosti samo še stopnjujejo,« je opozoril.
Projekt danes vključuje širok spekter uporabnikov – od slepih in slabovidnih do gibalno oviranih, gluhih, starejših in oseb z motnjami v duševnem razvoju. Po Renerjevih besedah je ključno, da so bile vse rešitve razvite v neposrednem sodelovanju z njimi. »Načelo nič o invalidih brez invalidov pri nas ni floskula, ampak dejanski način dela,« je poudaril. Med konkretnimi rezultati je navedel obsežno bazo podatkov, ki vključuje več kot 100.000 objektov, približno 4500 parkirišč in okoli 10.000 evidentiranih fizičnih ovir v prostoru. Ob tem je opozoril na eno največjih pomanjkljivosti: dostopne javne sanitarije. »Eden od uporabnikov je dejal, da je lažje napisati doktorat kot najti primerno dostopno stranišče – in to žal veliko pove,« je dodal.
Podatke na terenu zbirajo invalidi sami
Pomemben vidik projekta je tudi način zbiranja podatkov. Kar 70 odstotkov jih na terenu zberejo invalidi sami, kar omogoča sprotno in realno sliko stanja. Sistem temelji na participativnem pristopu, kjer uporabniki s fotografijami in obvestili neposredno prispevajo k posodabljanju baze. »Tisti, ki prostor uporabljajo, ga tudi najbolje poznajo,« je poudaril Rener, ki za prihodnost napoveduje nadaljnjo širitev projekta s ciljem pokritja vse države in razvoj koncepta tako imenovanih petih prostorov – od fizičnega in digitalnega do socialnega in virtualnega. »Gre za dolgoročen proces, ki zahteva vsaj pet do sedem let razvoja, vendar rezultati kažejo, da smo na pravi poti,« je sklenil.
Tudi o tem so svoje izkušnje z vključevanjem v projekt predstavili uporabniki sami, ki vsak na svoj način potrjujejo, da se dostopnost izboljšuje, a hkrati opozarjajo na številne pomanjkljivosti. Antun Smrdel, ki sodeluje kot mentor za analize digitalne dostopnosti za slepe in slabovidne, je poudaril predvsem pomen ozaveščanja. Po njegovih besedah projekt ni prinesel le tehničnih rešitev, temveč širše razumevanje potreb: »Ta projekt dviguje ozaveščenost po vsej Sloveniji – ljudje in občine se zavedajo, da te potrebe obstajajo.« Ob tem je poudaril tudi konkretne premike, kot je boljša ureditev taktilnih poti, a opozoril, da nekatere težave ostajajo, predvsem pri doslednem izvajanju zakonodaje in označevanju za slabovidne.
V železniškem prometu informacije pomanjkljive
Podobno izkušnjo je delil Anton Petrič, predstavnik gluhih in naglušnih. Pojasnil je, da so zanje ključne vizualne informacije in digitalna orodja, ki omogočajo samostojno uporabo javnega prometa. »Lahko rečem, da se je veliko spremenilo – danes imamo na nekaterih postajah digitalne napise in aplikacije, ki nam omogočajo spremljanje prihodov avtobusov,« je dejal. Kljub napredku pa opozarja na velike vrzeli, predvsem v železniškem prometu, kjer so informacije pogosto pomanjkljive: »Včasih sploh ne dobimo informacije o zamudah ali spremembah peronov, te so namreč dostopne le slišečim, in potem ostanemo brez prevoza.«
Izkušnjo gibalno oviranih je predstavil Aljoša Škaper iz društva paraplegikov ljubljanske regije. Povedal je, da projekt omogoča boljše načrtovanje poti in večjo samostojnost, saj lahko uporabniki vnaprej preverijo dejansko stanje na terenu. »Prednost tega projekta je, da si lahko vnaprej pogledamo ne samo informacije, ampak tudi slike, kakšna je dostopnost,« je poudaril. Ob tem pa opozoril, da je napredek pri javnem prevozu, zlasti medkrajevnem, še vedno prepočasen. Kljub temu vidi pozitivne spremembe na lokalni ravni: »Včasih pridem na lokacijo, kjer je bila prej ovira, pa vidim, da je odpravljena – to pomeni, da se stvari premikajo.«