Med podpisnicami aktualnega pisma ministru za vzgojo za izobraževanje Darju Feldi je tudi učiteljica dodatne strokovne pomoči dr. Karmen Pevc. V pogovoru za Dnevnik je naša sogovornica na podlagi vsakodnevnih praktičnih izkušenj predstavila pomisleke o ureditvi področja osnovnega šolstva. Pristojne institucije je pozvala k ukrepanju, saj – kot pravi – lahko šolstvo slej ko prej zaide v podobno krizo, kot se je to zgodilo v zdravstvenem sektorju. »Ena temeljnih težav je denimo obremenitev učiteljev z administracijo, kar je podobno, kot se dogaja v zdravstvu,« je povedala. »Kolegi pripovedujejo prav o tem: preobremenjeni niso zgolj ob koncu ocenjevalnih obdobij, ampak vse leto. Opažamo, da je učitelj postal zgolj nekakšen izvrševalec kurikuluma.«
Dr. Karmen Pevc, kaj vas je kot učiteljico navedlo k podpisu pisma s predlogi za spremembe na področju osnovnega izobraževanja?
Osebno v šoli, med drugim, opažam grozovite posledice uporabe mobilnih telefonov in računalnikov. Skrbi me digitalizacija. Učenci imajo vse večje težave pri branju in pisanju. Upada uporaba knjig. Pri določenih nalogah se težje osredotočijo na delo. Preprosto povedano – preveč so nemirni. Raziskave so pokazale, da je med vzroki tudi prekomerno gledanje ekranov oziroma televizije. Skrbi me tudi nasilje med učenci, zlasti prikriti, subtilni mobing, ki ga učitelji ne opazijo.
Vedno več pedagoških strokovnjakov opozarja, da so razmere v šolstvu kritične, vprašanje pa je, kako bi morala ukrepati država. Kaj vi osebno pričakujete od ministrstva?
Problematično se mi zdi, na primer, da se sedanji minister za vzgojo in izobraževanje nagiba k digitalizaciji šolstva. Spremljala sem tudi ministrov nastop v nedavni razpravi o omejevanju nasilja, ki je potekala v Celju. Njegov nastop mi ni vlival upanja, da se bodo zadeve razrešile.
Šolniki večkrat povedo, da so njihov poklic in izvajanje pouka ter delo z učenci močno regulirani z zakoni in pravilniki, a ne na pravi način. Kaj sami pri tem pogrešate?
Regulirati je mogoče marsikaj, a po mojem mnenju bi se prvi ukrepi morali začeti v domačem okolju. V matičnih družinah bi se morale oblikovati ustrezne vrednote, ki v zadnjem času izginjajo. Če bi to uspelo, bi se na ravni šole manj ukvarjali z določenimi težavami in predpisi.
Imate pri svojem delu kdaj občutek, da nimate dovolj prostih rok za ukrepanje? Se sprašujete o pomenu učiteljske avtonomije?
Učiteljski poklic je izgubil veliko spoštovanja. Občutek imam, da nimamo ustrezne avtonomije, s tem pa je povezano tudi vprašanje avtoritete. V družbi pogrešam spoštovanje našega poklica, sploh na ravni osnovnih šol. Po mojem mnenju se bo v šolstvu začelo dogajati enako, kot se dogaja v zdravstvu. Ljudje ne bodo več hoteli opravljati tega poklica. Tudi osebno poznam učiteljico, ki je dala odpoved. Ne želi si več delati v tem poklicu. Ena temeljnih težav je denimo obremenitev učiteljev z administracijo,
kar je podobno, kot se dogaja v zdravstvu. Sama kot učiteljica dodatne strokovne pomoči sicer nimam toliko opravka z dokumentacijo. Kolegi pa pripovedujejo prav
o tem: preobremenjeni niso zgolj ob koncu ocenjevalnih obdobij, ampak vse leto. Opažamo, da je učitelj postal zgolj nekakšen izvrševalec kurikuluma. Poleg tega je v osnovni šoli postalo pomembno predvsem pridobivanje ocen in s tem povezano učenje na pamet, manj pa se lahko posvečamo učenju kritičnega razmišljanja. Učitelji smo postali ujetniki sistema
in njegovi izvrševalci. Pri delu se soočamo z veliko balasta. Marsikateri učitelj priznava, da bi bilo boljše, če bi imeli kakšno uro matematike ali slovenščine manj in bi se z otroki več pogovarjali, denimo o tem, kako prevzeti odgovornost
za svoja dejanja. To bi bilo po mojem mnenju zelo pomembno. Kot vidimo, politiki in ljudje na položajih velikokrat ne sprejemajo odgovornosti za svoja dejanja. Vsaj otroke bi morali naučiti, da bi ravnali drugače.
