Ko pride december, tisti čarobni in praznični čas, ko zažari na milijone drobnih luči in se sreča zdi tako blizu, kot da je do nje samo še korak ali rahel dotik, se v duše mnogih prikrade temna senca in jih obteži: to je osamljenost, ki se prav med prazniki najbolj razživi in kljuva dušo, da boli.
Ni jih tako malo, na svetu je na stotine milijonov ljudi, ki jih prav praznični dnevi potiskajo v najhujšo osamljenost, trpljenje in umik. Američani, ki imajo radi številke, so po zadnjih podatkih statističnega urada U.S. Census Bureau za petdeset odstotkov bolj izpostavljeni osamljenosti kot pred tridesetimi leti. Skoraj 43 odstotkov ljudi, starih nad 45 let, trpi za kronično osamljenostjo. Še več, raziskave kažejo, da je osamljenost stres, ki lahko prezgodaj pokoplje ljudi.
A zakaj tako silovito udari na dan prav med prazniki, zakaj za božič, ko trgovci že tedne prej skrbijo, da bo družinska miza posebno obložena, ali novo leto, ko v potokih teče šampanjec in »Srečno!« odmeva po vsem svetu, v objem pa si skačejo tudi tisti, ki se zjutraj nič več ne poznajo? »Zato,« pravi Jaka Henigman, psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani z diplomo iz psihoterapevtske znanosti na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju, »ker je takrat razkorak med zunanjim dogajanjem, ko se je treba zabavati, družiti in veseliti, in tistim, kar kdo čuti v sebi, največji.«
Toda duša, ki bo jokala v novoletni noči, se lahko odreši muk in osvobodi. Pogovor s psihoterapevtom zato ni samo razgaljanje človekovih stisk, ki vodijo v osamljenost, ampak tudi nasvet, kako narediti korak iz nje.
Osamljenost, ki je bila dolgo sramežljivo prikrita, zdaj pogumneje prihaja na dan. Se vam beseda zdi prevečkrat uporabljena in morda celo zlorabljena?
»Ne, prav nasprotno: premalokrat je uporabljena in premalo razumljena. K psihoterapevtom hodijo ljudje, ki se svoje osamljenosti zavedajo, in tudi tisti, ki se je ne. Na splošno pa velja, da premalo vemo o vzrokih zanjo in prav tako o tem, zakaj postane kronična.«
Pasti praznikov
Zakaj med prazniki postane tako neznosno težavna in boleča? Ker pretrgamo vsakdanji delovni tok in je ne moremo z ničimer preslepiti?
»Decembra se vrstijo zabave, druženja, praznovanja, srečevanja, obiski sorodnikov in znancev. Na dan plane vse tisto, kar čutimo v sebi, hkrati pa je to mesec, ko se je treba zabavati, moramo biti veseli in moramo biti srečni. Razkorak med tem, kar čutimo v sebi, in tem, kar družba okoli nas pričakuje, je takrat največji. Ta praznični mesec nas pravzaprav spomni na to, da se globoko v sebi morda ne počutimo tako praznične in srečne. Prav to, kot vidim jaz, še poveča občutek osamljenosti.«
Je osamljenost mogoče izmeriti in reči, da je to bolezen našega časa, ali gre za spremljevalko človeštva v vsej zgodovini?
»Prav gotovo je razlika med mojo generacijo, tisto pred njo in generacijo današnjih otrok, ki drugače odraščajo, tako kot sem tudi jaz drugače odraščal od mojih staršev. Včasih so si znali ljudje bolj pomagati, bolj so se opirali drug na drugega in se ob osebnih stiskah tudi več pogovarjali in obiskovali. Sicer pa je osamljenost univerzalno človekovo doživljanje in nas napeljuje k temu, da se bolj obračamo k drugim. Težava nastane, ko se ne obračamo več k svojcem in bližnjim, ampak drvimo iz odnosa v odnos, v površinska razmerja, ali – še slabše – da od družbenih omrežij pričakujemo rešitev in pomoč. To je nekaj čisto drugega kot pogovor v dvoje, objem in dotik. Hkrati ne smemo gledati preveč ozko, saj družbena omrežja približajo svet in posameznike. Vprašanje je le, koliko so odnosi pristni in iskreni.«
Tudi kronične težave
Kako pomagate ljudem, ki iščejo pomoč pri vas?
»Ljudje smo različni. Tisti, ki res pridejo k psihoterapevtu po pomoč, so prišli vede ali nevede po novo izkušnjo, zaupanje, varnost in pristnost. Morda prvič v življenju šele to izkusijo. Skušam jih le videti in slišati, razumeti njihovo počutje, kakršno koli že je. Tako se bodo sprostili, začeli odpirati in spoznavati. Ne verjamem, da ljudem, ki težko navezujejo in ohranjajo stike, lahko pomagajo vsakdanje besede, kot so: obkrožite se s pozitivnimi ljudmi, mislite pozitivno, pojdite na koncert, obdarujte koga, privoščite si to in to… Morda bodo decembra res uporabili kaj od tega in si bodo za hip pomagali, vendar ne dolgoročno.«
Ima osamljenost samo en obraz?
»Ne. Lahko je situacijska, to je v primerih, ko nas zapustijo partner ali otroci, ob ločitvah, izgubi zaposlitve, selitvah. To so okoliščine, ki povečujejo občutek nemoči, neuspeha, žalosti, zapuščenosti in osamljenosti. Ko se razmere spremenijo in se žalost poleže, se ne počutimo več osamljene in zapuščene ter se pomaknemo naprej. Govoriva seveda o ljudeh, ki si znajo sami pomagati ali se oprejo na bližnje. Druga vrsta osamljenosti je kronična. Muči ljudi, ki ne znajo izražati svojih občutij, žalosti, strahu, hrepenenja. Pravzaprav niti nimajo jezika, s katerim bi opisali ta čutenja. Taki so ranljivi za kronična obolenja, telesna ali duševna, in taki največkrat pridejo k psihoterapevtu po pomoč.
Povedal vam bom primer take stiske. Prišel je gospod, uspešen poslovni človek, ki mu na prvi pogled v življenju ni nič manjkalo in tudi sam ni razumel, od kod panični napadi in depresivna obdobja. Ko sva se počasi spuščala v globino njegovih težav in bolj ko je začel razmišljati o sebi, bolj je spoznaval, da stvari okoli njega le niso bile tako v redu, kot se je zdelo. Ugotavljati je začel, da ima v sebi kup prepovedi in idealov, ki se jih je moral držati, da bi imel občutek vrednosti. Zgradil je lažni jaz, masko, za katero je moral skrivati svoja najpristnejša čutenja. Tožil je po tem, da se boji intimnih stikov, a hkrati sva lahko videla, kako se mora bati stika s samim sabo. Svojo čustveno stisko, ki je bila kronična, je popolnoma odcepil. Ta je odsevala v njegovih psihosomatskih stiskah: paniki, visokem pritisku in nenadnih obolenjih.«
Lahko to pelje v depresijo, o kateri po številu izdanih zdravil govorijo, da se sprevrača v epidemijo?
»Osamljenost in depresija sta sestri, ki hodita z roko v roki. Depresija je posledica kroničnega čustvenega stresa in tak stres je lahko tudi tesnoba. Kar naprej v nekem krču, kar naprej v nekem strahu, kaj bom rekel, kako bom rekel, kako in kaj bom naredil, ves čas na vajetih in na preži, iz meseca v mesec, iz leta v leto. To vodi v kronično psihično in fizično preutrujenost in depresijo. Kot jo sam vidim, je depresija znamenje, da sta se telo in duša upehala. Človek se mora resno vprašati, zakaj je tako, in si prisluhniti.«'
Zavist je prav slovenska
Koliko so samomori povezani z osamljenostjo?
»Najbolj. Raziskave so pokazale, da je največ samomorov med ljudmi, ki trpijo za shizofrenijo, ker ne zdržijo popolne odmaknjenosti in odtujenosti, in to od sebe in drugih ljudi. Samomori v Sloveniji so zelo povezani z občutkom osamljenosti. Gre za agresijo, ki se drugače kot pri naših južnih sosedih ali pa kakšnih bolj temperamentnih narodih pri nas Slovencih obrača bolj navznoter kot navzven. Potem je tu še zavist: 'Oni vsaj imajo koga za pogovor, ona vsaj ima moškega, jaz pa ne…' To vodi v okrepljeno občutje zapuščenosti in nerazumevanja. Zavist je sploh slovenska značilnost: ko smo osamljeni in trpimo, ne znamo dati duška svojim občutkom, ampak postanemo zavistni, še bolj jezni, z jezo napadamo druge in jim očitamo, da nas ne razumejo, s tem pa jih še bolj oddaljimo od sebe. Na osamljenost, ki je že tako najhujša oblika človeške stiske, naložimo še jezo in bes. Trpljenje se s tem še poglobi in na koncu res pripelje do tega, da človek naredi konec vsega.«
Kaj bi rekli ljudem ob koncu leta?
»Rekel bi jim, naj si dovolijo biti, kar so bili vse leto. Pa tudi to, naj naredijo korak k svojim družinam in sorodnikom, če so nastale zamere in se niso znali pogovoriti. Božič je družinski praznik in bistvo decembra. Da pridemo skupaj. Priti skupaj včasih pomeni tudi povedati si kaj neprijetnega. Tistim, ki se radi zabavajo, bi rekel, naj zabavo zajemajo z veliko žlico in uživajo, tisti, ki se srečujejo z občutkom osamljenosti, pa naj izkoristijo čas in dovolijo svojim čustvom, da pridejo na dan. Tako ali drugače, s pogovorom z bližnjimi ali seboj – samo tega ne, da se bodo na silo zabavali ali na silo kazali srečen obraz, ker bo to še povečalo trpljenje.«
