Silvo Šlamberger iz Zrkovcev pri Mariboru je velik pridelovalec zelenjave. Njegova kmetija zaposluje dvajset ljudi, ki obdelujejo sto hektarjev površin, od tega na petnajstih do dvajsetih hektarjih raste zelenjava (na okoli treh hektarjih v rastlinjakih) – solata, sladki krompir, čebula, paprika, kumare … Solato iz rastlinjaka začnejo prodajati zadnje dni marca. »Lani je bila cena 73 centov za kos, letos od 52 do 54 centov. To v finančnem smislu pomeni ničlo. Mercatorju smo solato, ki jo je prodajal v severovzhodni Sloveniji, sami dostavljali v skladišče na Bohovi. Toda 1. junija ga bodo zaprli, zato jo bomo morali na lastne stroške voziti v njihovo skladišče v Sežani, od tam pa jo bodo prevažali nazaj v svoje trgovine v Maribor in okolico. To je popolna neumnost in začetek konca. Vedno bolj se nagibamo k temu, da bi opustili pridelavo zelenjave in se preusmerili izključno v poljedelstvo, da bomo lahko zemljo sami obdelali. Z zelenjavo se ne da nič več zaslužiti. Zelja zaradi nizke cene ne pridelujemo več. Naj si ga trgovci vozijo iz Hrvaške. Slovenski pridelovalci cenovno ne moremo konkurirati tamkajšnjemu zelju, če na Hrvaškem liter kmetijske nafte stane sedemdeset centov, pri nas pa 1,40 evra,« je obupan Silvo Šlamberger.
»Slovenci smo postali hrvaški hlapci«
Vprašali smo ga tudi, ali so trgovci v Sloveniji trdi pogajalci. »Pogajanj ni. Ceno določijo oni. Ko še ni bil v hrvaški lasti, smo se z Mercatorjem lahko pogovarjali o odkupni ceni, zdaj jo določijo v Zagrebu. Cilj je, da v Sloveniji prenehamo kmetovati in bodo lahko k nam vozili svoje pridelke. Slovenci smo postali hrvaški hlapci. Glavnino naših podjetij so pokupili Hrvati. Zdaj bo narod dobil regres, ki ga bo večino porabil v hrvaških obmorskih krajih. Septembra bodo že začeli pri nas nastopati hrvaški glasbeniki, ki bodo pobrali še tisto, kar je Janezom ostalo v denarnicah, potem bodo pa jokali, da nimajo za nakup šolskih zvezkov svojim otrokom,« je stanje slikovito opisal kmet Šlamberger.
V prekmurskem podjetju Panvita Kmetijstvo so ubrali drugo pot. Ob prašičji farmi Nemščak v Ižakovcih so na dveh hektarjih postavili steklenjak, v katerem pod blagovno znamko Frišno (sveže, op. p.) vse leto pridelujejo tri vrste solate – kristalko, mehko in trio. Na leto je zraste štiri milijone glav ali po dve na vsakega Slovenca. Toda ti naj je ne bi uživali le doma, ampak tudi na dopustu na Hrvaškem. Branko Virag, direktor podjetja Panvita Kmetijstvo, nam je dejal, da solato prodajajo vsem slovenskim trgovcem. »Izvažamo jo tudi na Hrvaško, kajti julija in avgusta se vsaj tretjina Slovencev preseli tja, zato jim moramo slediti. Za zdaj smo pri hrvaških trgovcih navzoči z manjšimi količinami, da nas spoznajo tako oni kot potrošniki,« je razložil Virag.
Slovenija je odlagališče za pridelke tujih podjetij
Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Surs) in preračunih Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS) smo v letu 2024 zelenjadnice v Sloveniji pridelovali na 4662 hektarjih površin (leta 2020 na 6983 hektarjih), od tega je na 582 hektarjih rasla solata, ki smo je pridelali slabih devet tisoč ton. Približno 95 odstotkov zelenjave zraste na prostem, kjer je izpostavljena najrazličnejšim vremenskim vplivom. Stopnja samooskrbe se pri zelenjavi zadnja leta giblje med 35 in 40 odstotki; leta 2024 je bila 37-, leta 2020 pa 48-odstotna. Če upoštevamo zgolj svežo zelenjavo, je nekoliko višja – 51-odstotna.
Drago Belec iz prleškega družinskega podjetja Cornus, ki vzgaja sadike zelenjadnic, začimbnic in jagod, je pred dvema letoma na posvetu na sejmu Agra v Gornji Radgoni poudaril, da v Sloveniji ne znamo natančno izračunati deleža samooskrbe z zelenjavo, saj se med letom spreminja. »S trenutnimi pridelovalnimi zmogljivostmi se nam petdesetodstotni samooskrbi ne uspe približati niti s paradižnikom in solatami. Popravite me, če se motim. Saj se tudi lahko motim glede na to, da je metodologija izračuna tega deleža ključnim akterjem bolj ali manj neznana,« je pripomnil Belec in dodal, da smo že vrsto let odlagališče za pridelke tujih podjetij. Zlasti med novembrom in koncem aprila smo odvisni od uvoza zelenjave predvsem iz rastlinjakov v Italiji, na Hrvaškem, v Španiji, na Poljskem in Nizozemskem ter tudi iz tretjih držav.
Anarhija
Uradna statistika pravi, da se s tržno pridelavo zelenjadnic (to so tiste, ki so namenjene prodaji) v Sloveniji ukvarja okoli 1570 kmetijskih gospodarstev. V letu 2024 naj bi jih na 2357 hektarjih pridelali blizu 56.000 ton, od tega na 184 hektarjih okoli 3600 ton solate.
Toda kmet Ivan Bučar iz Velikega Mlačeva pri Grosupljem, ki zelenjavo prideluje na treh hektarjih, od tega ima hektar pokritih površin, tem številkam ne verjame. »Ne vem, na podlagi česa določijo, koliko imamo tržne pridelave. Kmetje lahko prodajajo zelenjavo, ne da bi za to izdali kakšno verodostojno listino, da bi vedeli, koliko česa pridelamo in prodamo ter česa nam primanjkuje. Ne vemo niti tega, koliko zelenjave zmulčimo, ker propade zaradi vremenskih nevšečnosti ali ker je ni mogoče prodati,« je svojo kritiko utemeljil Bučar. Dodal je, da trenutno trgovci slovensko zelenjavo sicer odkupujejo, vendar zaradi velikega uvoza po nizkih cenah. Spomnil je tudi, da sektor zelenjave še vedno ni vključen v državno promocijo pod blagovno znamko Izbrana kakovost Slovenija, tudi organizacij proizvajalcev nimamo, zato na tem področju po njegovih besedah vlada popolna anarhija.