Tam Mario in Zenaid odpreta električna vrata, za katerimi stojijo zabojniki za odpadke. Vehementno primeta vsak svoj črni zabojnik z mešanimi odpadki in ju pripneta na kamion, ki strese njuno vsebino. Nato se zapeljejo do naslednjih treh vrat, kjer se zaporedje gibov ponovi, a tokrat je treba z vrha zabojnika odstraniti posušeno novoletno drevesce, ki ga je nekdo pustil tam.
Za trojico, ki dan za dnem pospravlja odpadke ljudi, nič novega. V vseh teh letih, kar delajo v ljubljanskem komunalnem podjetju VOKA Snaga, so videli že marsikaj. Doživeli pa tudi. Od nestrpnih voznikov, ki obtičijo za njimi, brezbrižno parkiranih avtomobilov, da se komaj prebijejo mimo njih, do mulcev, ki se obešajo za tovornjak.
»Nekaterim ljudem je težko še zabojnik odpreti in odpadke raje odložijo poleg njega ali na vrh,« mirno reče Mario Jurešič, ko odstrani posušeno drevesce in zapelje zabojnik h kamionu. »Ah, seveda se znajde v zabojnikih marsikaj. V embalaži smo že našli mikrovalovno pečico in enkrat je nekdo vrgel skoraj pol kuhinje v mešane odpadke. Ko potegneš tak zabojnik k sebi, te skoraj potegne do tal, tako je težak. Ne razumem, zakaj je nekaterim še vedno težko ločevati odpadke.«
A ne glede na vse zavestne in nezavedne napake pri odlaganju odpadkov so Ljubljančani v njihovem ločevanju najuspešnejši v Evropi, ločijo 69 odstotkov odpadkov, s čimer so brez lažne skromnosti zgled vsem evropskim prestolnicam. VOKA Snaga pobira odpadke iz enajstih občin, Ljubljana je največja, s tem pa pokriva skoraj petino Slovenije. Mešane in biološke odpadke odpeljejo v RCERO Ljubljana, Regijski center za ravnanje z odpadki, ki je največji center za predelavo odpadkov pri nas. Nastal je pred petimi leti, sredstva zanj je prispeval tudi kohezijski sklad EU. To je najbolj trajnosten objekt za predelavo odpadkov v Evropi in objekt z najsodobnejšo tehnologijo, ki si ga hodijo ogledovat takšne in drugačne delegacije z vsega sveta. Sem torej prihajajo mešani in ločeno zbrani biološki odpadki iz 57 slovenskih občin, glede na število prebivalcev je to skoraj polovica države. Marsikdo misli, da v RCERO Ljubljana pridejo tudi ločeno zbrana embalaža, papir in steklo. Pa ni tako, te komunalna podjetja predajo družbam za ravnanje z odpadno embalažo, ki potem poskrbijo za nadaljnje ravnanje z njimi.
»Včasih je šlo vse, kar je bilo v črnem zabojniku, naravnost na odlagališče, danes moramo skladno s skupno evropsko zakonodajo pobrati iz odpadkov čim več surovin. Tako po obdelavi pristane na odlagališču Barje le okoli pet odstotkov mešanih odpadkov,« pove Nina Sankovič, vodja odnosov z javnostmi pri VOKA Snagi. Ob tem poudari, zakaj je ločevanje odpadkov tako pomembno.
»Zaloga virov na svetu ni neomejena in danes uporabljamo vire, ki so v obsegu enega planeta in pol. Če ne bomo začeli delati drugače, bomo leta 2050 potrebovali zmogljivosti treh planetov, česar pa nimamo. Gre torej za varovanje virov, da kar je še uporabno, usmerimo v recikliranje in v drugo življenje. Ločevanje je tako prvi korak k recikliranju.«
V zadnjih desetih letih količina odpadkov, ki jih proizvede povprečen uporabnik na območju občin, ki jih pokriva VOKA Snaga, pada. »Želimo, da ljudje uporabljajo čim manj embalaže in da poskušajo nakupovati brez embalaže. Občane spodbujamo k boljšim potrošniškim praksam, kar pomeni, da čim več uporabnih stvari prodajo, podarijo ali dajo v centre ponovne uporabe. Da se vprašajo, ali res morajo kupiti novo stvar ali zadostuje rabljena, ali si jo lahko izposodijo in najamejo. Trudimo se, da je odpadkov čim manj, obenem pa spreminjamo potrošniške navade in življenjski slog,« razlaga Sankovičeva, kako je postala Ljubljana na področju ravnanja z odpadki in uveljavljanja načela krožnega gospodarstva skoraj edinstven primer dobre prakse, in to v svetovnem merilu.
Odlaganje – najslabša praksa
Konec Ljubljane in začetek Barja. Na jugu prestolnice, kjer se začnejo močvirnata tla razprostirati proti Krimu, stoji tovarna za predelavo odpadkov, kot ljubljanskemu RCERO pravijo zaposleni v VOKA Snagi. Tu je živahno in glasno kot na kakšnem mednarodnem letališču, le da namesto vzletanja in pristajanja letal neprenehoma prihajajo in odhajajo večji in manjši tovornjaki, ki dovažajo odpadke in odvažajo izhodne produkte. Tu je tudi zbirni center, kamor lahko občani brezplačno pripeljejo odpadke, ki ne sodijo v noben domač zabojnik. Odpadni gradbeni material, bela tehnika, baterije, zdravila, olja, barve, pesticidi… Več kot 20 posebnih zabojnikov za različne vrste odpadkov je tam. Ljudje prihajajo ves dan, še posebej polno je ob sobotah, potrdi Gojko Mihajlovič, ki nas popelje po zbirnem centru na Barju. »Ozaveščenost ljudi glede nevarnih odpadkov je vedno večja in vse več je takih, ki prihajajo tudi z majhnimi otroki in jih učijo ravnanja z odpadki. Radi imamo, da nas tudi kaj vprašajo, sploh če ne vedo, v kateri kontejner kaj sodi,« reče Gojko Mihajlović.
Za zbirnim centrom se dvigajo visoke stavbe rdečih, oranžnih, zelenih in modrih barv. V njih poteka predelava naših odpadkov. Na vhodu in izhodu v regijski center se vsak tovornjak stehta, od tod izhaja tudi statistika, koliko odpadkov pride v tovarno in koliko produktov iz nje, poudari Vanja Fabjan, s katero se odpravimo po stopinjah naših odpadkov. Fabjanova je zrasla z RCERO. Tu je leta 2015, ko se je tovarna odprla, še kot študentka začela delati kot vodnica po tovarni, nato pa prek različnih delovnih obveznosti spoznavala delo v VOKA Snagi, kjer je danes zaposlena.
»Celoten objekt je zgrajen na odlagališču, deset metrov pod nami so odpadki,« reče, ko se sprehodimo proti največjemu od objektov, kjer poteka predelava mešanih odpadkov. »Nekoč, ko smo poznali le črni zabojnik in še nismo ločevali odpadkov, je v petih ali šestih letih samo Ljubljana napolnila prostor, na katerega zdaj odlagamo odpadke 57 občin, in to za čas do leta 2044. Danes odložimo le okoli pet odstotkov mešanih odpadkov, to so predvsem kamenčki in kosti,« pove Fabjanova.
K temu nizkemu odstotku je seveda največ pripomoglo ločevanje odpadkov. »Vseh teh 69 odstotkov ločeno zbranih odpadkov, kot so steklo, papir, embalaža, seveda ne gre na odlagališče, kar je bil precej trdovraten mit, ampak v reciklažo ali nadaljnjo predelavo. Na drugi strani pa smo zgradili RCERO, kjer iz mešanih odpadkov preberemo vse surovine in ločeno zbrane biološke odpadke predelamo v prvovrsten kompost.
Avtomatski separatorji oziroma izločevalniki potegnejo ven kovino, plastiko, papir, izločiti znajo tudi (napačno odložene) biološke odpadke. Na koncu izločijo še kamenčke. Kar ostane na traku, je gorivo. Gorivo so pravzaprav koščki nepredelanih odpadkov, ki imajo v sebi neko kalorično vrednost, zato bi jih bilo škoda kar zavreči. Odlaganje je najslabša izbira, energetska izraba teh odpadkov je veliko bolj učinkovita, ker se lahko iz tega greje na primer celo mesto. Glavna naloga RCERO je torej, da iz na videz nekoristnih mešanih odpadkov izloči kar največ še uporabnih materialov oziroma surovin,« razloži Vanja Fabjan.
Najboljša tehnologija
V objektu za predelavo mešanih odpadkov na leto predelajo 150.000 ton mešanih odpadkov. Tovornjaki, ki se pripeljejo tja, stresejo goro smeti v deset metrov globok, 5000 kubičnih metrov velik zalogovnik. Prah se dviguje, ko padajo smeti na tla. Nato dva ogromna žerjava spustita proti dnu svoje masivne klešče, s katerimi zagrabita odpadke. Odlagata jih na dozirno mizo, od koder potujejo v drobilnik, ki jih zmelje na manjše koščke.
Zmleti odpadki potujejo v posebno sito, ki preseje odpadke na tri velikosti, majhno, srednjo in veliko. Tudi biološki odpadki se izločijo tu, seveda pa se ne srečajo s tistimi, ki so bili pravilno odloženi v rjave zabojnike in iz katerih nastane kompost.
Iz sita različne frakcije potujejo po transportnih trakovih, nad katerimi so separatorji, ki izločajo odpadke na podlagi njihovih lastnosti. »Prvi je magnet, ki izloči železne kovine. Elektromagnet namagneti kovine, ki niso železne, na primer aluminij in baker, nato jih izloči. Infrardeči separator optično prepozna plastiko na podlagi barvnega spektra. Ta je tudi najbolj kompleksen. Kamenčki se odbijajo stran z odbijanjem,« navaja Fabjanova, »kar ostane po izločanju na trakovih, je gorivo. Vsi procesi so usmerjani iz nadzorne sobe, kjer nadzorniki s pomočjo 73 kamer spremljajo procese v celotni tovarni.«
Biološki odpadki se v RCERO predelujejo v objektu za predelavo bioloških odpadkov. Predelava je tu povsem avtomatizirana in teče 24 ur na dan. Sem pridejo tisti bioodpadki, ki so ločeno zbrani v rjavih zabojnikih, 21.000 ton na leto jih je, pa tudi tisti, izločeni iz mešanih komunalnih odpadkov. A njihove poti se nikjer ne križajo. V objektu, kjer so bioreaktorji, ni videti žive duše, le zatohel vonj, vonj po gnitju te objame, ko vstopiš v to stavbo. »Tu poteka proces anaerobne fermentacije, enak proces poteka v želodcih krav. Brez kisika in na temperaturi 55 stopinj Celzija se biološki odpadki razkrajajo, torej gnijejo. To se zgodi zato, ker v bioreaktorju živijo posebne bakterije, ki se razmnožujejo in jedo odpadke, ti pa se pri tem razkrajajo in nastaja bioplin. Izločen bioplin se zbira v velikem rumenem balonu. Iz njega se pridobivata elektrika in toplota, ki se uporabita pri preostalih procesih v tovarni.
Iz bioreaktorjev pride biomasa. Ko se biomasa ožame, prezrači in nekaj časa pusti, da dozori, iz nje nastane kompost. Biološki odpadki, ki niso bili ločeno zbrani, pa gredo le skozi proces anaerobne fermentacije, da iz njih dobimo bioplin. Tega pošiljamo v motorje, ki proizvajajo elektriko in toploto, ta pa napaja našo lastno tovarno in tako smo povsem samooskrbni. Zakaj ločeno zbranih bioloških odpadkov in bioloških odpadkov, ki smo jih vzeli iz črnih zabojnikov in so jih ljudje napačno ločili, ne smemo mešati? Slednji so kontaminirani z drugimi odpadki, saj so na svoji poti srečali marsikaj, recimo plenice, ostanke čistil ipd., zato iz teh ne moremo narediti komposta. Prav zato je pomembno, da odpadke pravilno in dosledno ločujemo,« poudarja Fabjanova.
Kompost nato zori v nadstrešnici še vsaj en mesec. Iz njega potem očistijo še vrečke, v katere ljudje odlagajo biološke odpadke, na koncu gre kompost čez sito, da nastane fina zemljica prve kategorije, primerna tudi za poljedelstvo. V VOKA Snagi so ji nadeli simpatično ime Rastko. »Če je le mogoče, bioloških odpadkov ne odlagamo v plastične vrečke, veliko bolje je, da uporabljamo vrečke od kruha ali časopisni papir. Kajti s plastiko se pri procesu anaerobne fermentacije brez kisika in pri 55 stopinjah Celzija nič ne zgodi, ven pride nedotaknjena, zato jo je treba še enkrat presipati,« poudarja Fabjanova.
Zaposleni v VOKA Snagi se vsi po vrsti zavedajo, da še vedno ustvarimo preveč odpadkov in kako pomembno je njihovo ločevanje za ohranjanje našega planeta in njegovih virov. Predvsem pa so zaradi svojega dela in vsakodnevnega stika z odpadki razvili do njih skrben odnos. Miselnost: kupi, uporabi in zavrzi že dolgo ni več prisotna v njihovem vsakdanjiku. Bolj kot to vedno znova gledajo in razmišljajo, kako bi kakšno stvar še lahko uporabili in predelali, da bi ponovno zaživela. To, kar govorijo, tudi živijo. V podjetju in doma. Krožno gospodarstvo ni več le ideja, je nuja, sklene Nina Sankovič.
