Umetniški del proslave ob slovenskem kulturnem prazniku je režiral lanski Prešernov nagrajenec Dragan Živadinov ob pomoči Dunje Zupančič in Aljoše Živadinova. Foto: Luka Cjuha
Po proslavi: umetnost, ki moti svet
V Cankarjevem domu so sinoči podelili Prešernove nagrade, ozračje pa ni bilo le kulturniško, temveč so se misli govorcev dotikale tudi politike, geopolitike, fašizma, civilne družbe in posthumanizma. Ker naj bi se nagrade letos delile »levo usmerjenim«, kar je najpogostejši očitek, ki ga je zdaj mogoče zaslediti na družbenih omrežjih, so tudi odzivi v glavnem politično obarvani.
08. 02. 2026, 11.00
im
Po zaključku sinočnje proslave za čuda – ali pa tudi ne – na družbenih omrežjih ni bilo veliko odzivov, ne tehtnih ne netehtnih, so pa vsi v glavnem politično obarvani ter se delijo na »naše« in »vaše«. Ker naj bi letos »levi« delili nagrade »levosučnim« umetnikom, so se komentatorji liberalnejših prepričanj vzdržali, gravitirani v desno pa o tem razpredajo. Konstruktivnih komentarjev tako rekoč ni.
Ker se običajno glasu kulturnikov in umetnikov prisluhne le enkrat na leto, torej ob kulturnem prazniku (čeravno umetniki ravno skozi svoja dela interpretirajo sodobni svet, vrednote, družbo in da, tudi politiko), pač takrat skušajo povedati kaj tudi bolj na glas. Nemirni svet geopolitike je zbegal prejemnika Prešernove nagrade, arhitekta in industrijskega oblikovalca Sašo J. Mächtiga, ki je dejal, da tudi »mi, ki smo preživljali drugo svetovno vojno, tega nismo pričakovali. Ne sprejemamo današnje krivice in zločinov proti človeštvu. Dovolj je.« Predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada Zdenka Badovinac pa je denimo izpostavila razmišljanja o fašizmu pesnika Srečka Kosovela in fašizem primerjala s pojavi v sodobni družbi; govorila je tudi o razgradnji človečnosti, nemoči in krivdi ob genocidnih vojnah, o strahu in tesnobi ter posthumanizmu kot priložnosti. Hkrati pa je izrazila razočaranje: »Umetnost sveta ne predstavlja več, ampak ga moti.«
Letošnji prejemniki Prešernovih nagrad na Gallusovem odru Cankarjevega doma. Foto: Luka Cjuha
Odzivi z družbenih omrežij
Janez: »Demokracija je za trenutni režim veljavna le, če so večinsko plasirane njihove ideje in imajo prevlado v medijih za plasiranje svojih zgodb, kako naj bi mi vsi živeli.«
Heello: »Kje so pa kulturni SDS-ovci, jih pač ni …«
Ajdanakolesu: »JA civilni družbi z dodano vrednostjo, nikakor pa NE osebnim interesom za plezanje po lestvici popularnih iz državne blagajne.«
biggie33: »To niso nagrade, to so dodatki k pokojninam.«
Caecos: »Oba glavna nagrajenca sta res zaslužna umetnika stare šole, ki imata kaj pokazati v svojem ustvarjanju!«
Buča hokaido: »Mächtig si zasluži, drugih ne poznam.«
Brez odzivov na socialnih omrežjih je ostal tudi scenski dogodek Bogomilin križ:: Milenijska prekrstitev, ki ga je režiral lanski Prešernov nagrajenec Dragan Živadinov (v ekipi z Dunjo Zupančič in Aljošo Živadinovom). Prešernov Krst pri Savici so interpretirali z vidika protagonistke Bogomile in v ospredje postavili njen pogled na nasilno podjarmljenje Slovencev v srednjem veku. Internetna komentatorka Greta1 pa je denimo zapisala: »Ravno prejšnji teden sem po dolgih letih ponovno prebrala Krst pri Savici. Prešeren je bil res pesnik z veliko začetnico. Vendar jaz nisem dojela vsebine kot slavospeva krščanski veri. Meni se je bolj zdelo, kot da so nas slovanske pogane takrat opetnajstili. Verjetno ima vsak svojo razlago.« Po mnenju Antona SlodnjakaKrst pri Savici sodi med največje pesnitve človeštva.
