(Po)potovanja v antiki na Slovenskem: Tudi včasih so potovali, trgovali, se vojskovali in gradili

Rimska moč na cestnem omrežju

Morda največji fizični spomenik rimskega imperija, tisti dosežek, ki je omogočil njegovo rast in upravljanje, je bil orjaški cestni sistem, pojasni samostojna raziskovalka in prevajalka dr. Nada Grošelj. »Ocene, kako velik je bil, precej nihajo, odvisno od tega, koliko stranskih cest in cestic štejemo zraven. Robert Hughes v knjigi Rim navaja, da vsekakor ni meril manj kot 80.000 kilometrov, morda pa kar 120.000 kilometrov, če upoštevamo še številne mostove nad rekami, odcejalne jarke nad močvirji in rove, izsekane skozi gorske skale. Bil je izjemen dosežek zemljemerstva, načrtovanja in garanja – in vse je nastalo zgolj z ročnim orodjem, brez sodobne mehanizacije.«

Rimske moči si torej ni mogoče zamisliti brez podpore cestnega omrežja, po tem omrežju so potovali ljudje, pa tudi informacije, hitreje kot kadarkoli prej. V Sloveniji so bile pomembne javne ceste med Akvilejo (Oglej) in Emono (Ljubljana), Emono in Siscio (Sisak), Emono in Celeio (Celje), Celeio in Virunumom (na Gosposvetskem polju), Celeio in Poetoviom (Ptuj; imenovali so ga tudi Petoviona) ter Flavio Solvo, Poetoviom in Savario (Szombathely) ter Murso (Osijek) in med Tergestem (Trst) in Tarsatico (Reka). Cesta je imela lastni vzdrževalni sistem, predhodnika garaž in počivališč ob današnji avtocesti; to so bile delavnice in krčme, dobro opremljeni hlevi, živinozdravniki za konje. Če je vozu odpadlo kolo ali se mu je zlomila os, so lahko poslali po mehanika, ki se je imenoval carpentarius. Seveda so bila taka postajališča tudi nevarna, vendar se popotniki niso dali oplašiti.

Ceste pa niso služile zgolj zasebnim popotnikom, ampak predvsem poslovnežem. Dr. Nada Grošelj pravi: »Trgovina rimskega imperija je v času njegovega največjega vzpona segla do Kitajske. Dokazov za tako daljne stike v naših krajih nimamo. Toda kot piše dr. Iva Curk v knjigi Rimljani na Slovenskem, so značilnosti nekaterih izdelkov po naših krajih take, da moramo pri nekaterih vrstah predmetov takoj pomisliti na uvoz, ne zgolj na morebitne tuje vplive.« O trgovini pričajo predmeti in materiali, ki jih v naših krajih ni. Sem in tja najdemo med nakitnimi predmeti v Emoni ali Petovioni kak jantarni prstan ali biser ali iz jantarnega niza sestavljeno ogrlico. O razgibani trgovini v tistem času lahko sklepamo tudi po velikem številu amfor, katerih črepinje so našli skorajda na vsakem arheološkem najdišču; veliko naj bi bilo povpraševanja po olivnem olju, to pa je prihajalo iz sredozemskih nasadov. Rimljani so namreč na amfore pisali in vtiskovali oznake vsebine in podjetja, ki je blago razpošiljalo, včasih tudi kakovost olja. Te oznake najdemo tudi pri nas na amforah v Emoni, Petovioni in drugje. Govorijo o tem, da so prišle iz Istre in Italije.

Dr. Curkova v knjigi navaja tudi množice stekleničk in dišavnic, ki so prihajale z vzhoda ali vsaj iz Akvileje. V grobu v Petovioni so našli fajansno stekleničko oziroma dišavnico s turkizno modro glazuro, ki so jo znali delati le v egipčanskih delavnicah, zato gre morda za spominek iz daljnih krajev. Tudi pri boljši lončenini lahko določimo čas in kraj nastanka, ker je bila že zaradi posebne gline in bolj zapletenega proizvodnega procesa vezana na nekaj izdelovalnih središč. Naši kraji so jo dobivali iz srednje in severne Italije, iz južne Galije, srednje in vzhodne Galije (današnje zahodne Nemčije), iz Germanije (zdaj Bavarske), okolice Linza in krajev zdajšnje Madžarske. Kovinsko posodje se je le redko ohranilo, se je pa denimo našel žig kotlarja iz Kapue, ki je v 1. stoletju izdeloval zajemalke – ponve z ročajem. Nekaj steklenih izdelkov so gotovo pripeljali iz velikih izdelovalnih središč Bližnjega vzhoda in iz središč ob Renu. Gotovo so od tam tudi številni z živopisnim steklenim emajlom okrašeni bronasti obeski in sponke, ki jih drugje po imperiju niso izdelovali.

Prava dragocenost je tudi prestižna posoda iz prosojnega modrega stekla z reliefnim okrasom, ki so jo našli med nedavnimi raziskavami na Gosposvetski cesti v Ljubljani in je bila očitno uvožena. Ta pivska posoda, ki jo krasi grški napis »Pij, da bi živel večno, veliko let!«, je bila morda v uporabi pri pogrebnem obredu. Izdelana je bila v aleksandrijski ali sirijski delavnici, okvirno jo datirajo v 4. stoletje. Druga privlačna uvožena posodica, najdena v grobu iz 5. stoletja pr. n. št., pa je postala maskota kulturnozgodovinske poti po Mostu na Soči, imenovane Čez Most po modrost. Gre za atiški sovji »skifos« ali skodelico. Dr. Nada Grošelj pravi: »Ta najdba, ki je na našem prostoru edinstvena, je bila očitno priljubljen, celo množični izvozni artikel, kajti podobne sovje skifose so izdelovali v Grčiji in tudi v južni Italiji ter Etruriji, srečamo jih po celotnem mediteranskem bazenu in še dlje: od Gruzije, Izraela, Turčije, Cipra, severne Afrike, Španije in južne Francije do Korzike in Sicilije.«

Kraji na ozemlju današnje Slovenije očitno niso bili tako slavni kot kulturna in izobraževalna središča stare Grčije, vendar po drugi strani na naših tleh v antiki že lahko govorimo o nekakšnem zdraviliškem turizmu, čeravno so ga takrat bolj razumeli kot podaljšek bolnišnic. Grošljeva opozori, da je na našem ozemlju večje število term proučevala dr. Julijana Visočnik, strokovnjakinja za epigrafiko, a je težko naletela na pisne dokaze, recimo prek epigrafskih spomenikov. Svetla izjema so Rimske Toplice, ki še danes nosijo svoje poslanstvo že v imenu kraja. Arheologi so tam že pred dvema stoletjema, ko so se gradile prve toplice novejše dobe, našli ostanke rimske naselbine, med drugim večje število rimskih kovancev ter ostanke mozaikov in šestih kopalnih kadi. Našli pa so tudi rimske oltarje, posvečene vodnim božanstvom nimfam, in posvetilno ploščo božanstvu Valetudo, Zdravju.

Največ nam povedo oltarji s posvetitvami, saj so na njih izpričana imena posvetiteljev – obiskovalcev term – in deloma tudi njihovi poklici, iz njihovih imen pa lahko sklepamo na njihov izvor in socialni status. Med imeni posvetiteljev so imena romaniziranih staroselcev, kar pomeni, da so v terme v Rimskih Toplicah poleg italskih prišlekov zahajali tudi domačini in uslužbenci iz okoliških krajev, na primer s carinske postaje v Atransu (današnje Trojane).

Zgodba z nagrobnika ubitega mladeniča

Eden bolj otipljivih dokazov, da se je čez naše kraje potovalo, je rimski nagrobnik, najden pri Škofljici. Nagrobnik je posvečen 18-letnemu mladeniču Klementinijanu, ki je bil »zločinsko ubit v hlevu«. Beseda »hlev« verjetno pomeni gostilno s hlevom, kjer so popotniki lahko prenočili, poskrbeli za konje in jih po želji tudi zamenjali. Šlo je očitno za manjšo obcestno postajo, kakršne so bile v bližini večjih mest običajne.

Arheologinja iz ZRC SAZU dr. Marjeta Šašel Kos je to zgodbo z rimske cestne postaje popisala tudi v knjižici Izginjajoči nagrobnik in druge zgodbe iz Emone. Pravi, da je očitno šlo za mladega popotnika, ki se je ustavil v eni od gostiln s hlevom, 12 kilometrov od Emone, kjer so ga potem ubili. Ali pa je v tej naselbini živel, bil ubit tam ali kje na potovanju, domači pa so mu postavili spomenik. »Morda so ga ubili zaradi premoženja, morda je šlo za maščevanje, tega ne vemo. Glede na to, da se je na naših tleh ohranil komaj kakšen promil rimskih nagrobnih spomenikov z napisi, težko posplošujemo. Lahko pa sklepamo, da se je umor zgodil verjetno v 2. ali 3. stoletju. Datumi niso navedeni in tudi sicer je rimske spomenike težko datirati,« pravi dr. Šašel-Kosova.

Vemo pa, da to ni bila edina gostilna na tej in še drugih poteh po naših krajih ter da je očitno šlo za neki ustaljen sistem povpraševanja popotnikov po določenih uslugah in ponudbe »gostincev« oziroma »hotelirjev«. V večjih postojankah so bila celo manjša kopališča. Sistem rimskih državnih oziroma javnih poti so imenovali viae publicae, zasnovali pa so jih med vsemi avtonomnimi mesti z lastno upravo, vmes pa so postavili še večja in manjša postajališča.

Državne ceste prepoznamo predvsem po miljnikih, ki so stali ob njih v določenih razdaljah, izhodišče za vse pa je bil zlati miljnik v Rimu, ki ga je postavil cesar Avgust. Nedavno je v ZDA izšel velik atlas grškega in rimskega sveta (Barrington Atlas), ki zelo natančno upodablja imperij, pri publikaciji pa so sodelovali sodelavci iz številnih držav, tudi Slovenije; tudi pri nas je poimensko znana cela serija teh postaj: čez 35 jih je bilo, po celotnem imperiju pa jih je bilo na tisoče.

Pri Atransu (današnje Trojane) se je začela provinca Norik, pri Praetorium Latobicorum (danes Trebnje) pa provinca Panonija. Na postajo s prenočišči kaže že ime – pretorij, manjša palača, kjer so prenočevali tudi visoki uradniki in cesarji. Trojane so bile strateško izjemno pomembne, bile so markantno cestno postajališče. Tu je izpričano tudi bivanje vojakov višjega čina (beneficiariji), ki so bili v službi provincialnega upravitelja in so nadzorovali promet po cestah. Iz tega vemo, da je že takrat obstajala neke vrste prometna in finančna policija.

Potovali so trgovci in visoki uradniki, potovali pa so tudi vojaki. Dr. Šašel-Kosova pravi, da so se ves čas premikali, kjerkoli so bila vojna žarišča. Dolenjsko so še pred Rimljani in po rimski zasedbi naseljevali keltski Latobiki. Živeli so okoli Neviodunuma, enega od naših štirih avtonomnih mest v antiki, rekrutirali so jih v rimsko vojsko, in zanimivo je, da jih najdemo tudi v Izraelu (Palestini), kjer so se udeležili vojne proti Judom v 2. stoletju. Tam so Latobiki skupaj z drugimi vojaki iz Panonije postavili oltarček Jupitru. In zraven vojakov je vedno potovalo še celotno njihovo spremstvo: služabniki, otroci, žene, ki so živeli v naseljih blizu vojaških taborov in se potem selili skupaj z njimi, ko so zamenjali tabor. Kjer so bile reke, so se vozili po vodi, kar je bilo tudi ceneje in enostavneje kot po kopnem; v naših krajih torej po Ljubljanici in Savi proti Donavi. Drugače pa so potovali po cestah, ki so bile pri nas zgrajene predvsem šele po zasedbi imperija, to je bilo v času cesarja Avgusta, torej v 1. stoletju pr. n. št. in 1. stoletju n. š.

So pa potovali tudi literati, ki so imeli recitale po različnih mestih, kar je bilo zlasti v grškem svetu precej razširjeno. Grški satirik in govornik Lukijan iz Samosate oziroma z vzhoda Sirije je na primer potoval po celotnem imperiju, morda je prispel tudi v naše kraje, in ko je potoval ob Padu, je svoja doživetja tudi popisal. Čudil se je recimo, da tamkajšnji prebivalci ne poznajo mitološke zgodbe o tem, kako je Faetont, sin boga Heliosa (boga Sonca), padel z voza v reko Eridanos (danes Pad); in kako so potem njegove sestre za njim pretakale solze, ki so se spremenile v jantar, one pa v drevesa. Po mnenju dr. Šašel-Kosove bi v tem primeru lahko govorili celo o »literarnem turizmu«, četudi je verjetno šlo bolj za osamljen primer.

Zgodbe iz živalskih ostankov

Svoje zgodbe o premikih in potovanjih ljudi pripovedujejo tudi živalski ostanki. Kot pravi arheozoolog dr. Borut Toškan, je tradicionalno iz živalskih ostankov mogoče sklepati na to, od kod izvira neka konkretna žival in morda tudi »spremljajoči« ljudje; predvsem v primerih, ko se neka vrsta ali (proto)pasma v danem prostoru pojavi prvič ali pa znova po daljšem obdobju odsotnosti. V takšnih primerih je namreč včasih mogoče spremljati smer, kako se je širila, na podlagi njenih ostankov v arheološkem zapisu na sosednjih območjih.

»Če, denimo, odkrijemo najstarejše ostanke neke vrste v Evropi najprej v Grčiji, nato v Makedoniji in Albaniji, nato v Dalmaciji in slednjič še v Istri, Liki ter južni Sloveniji, lahko razumemo, da je tako potekala tudi sama migracija,« pravi dr. Toškan. »Vendar pa pri opisanem fenomenu ne gre za popotovanja, kot zanimajo vas, pač pa prej za dejanske migracije ljudi in idej.«

Nekaj podobnega je mogoče reči za morebitne ostanke damjaka v enem pomembnejših bronastodobnih gradišč v Istri, gradišču Monkodonja pri Rovinju. Damjak je bil namreč v tedanjem času v Evropi prisoten le na jugu Balkanskega polotoka, kjer je imel velik simbolni pomen in so ga zato pogosto upodabljali, po njegovem mesu pa posegali le ob posebnih priložnostih, verjetno zgolj izbranci. »Če bodo prisotnost damjaka v tem najdišču lahko potrdili, trenutno se izvajajo analize DNA, bi to skupaj z nekaterimi drugimi indici, pridobljenimi ob analizi načina gradnje, pokopavanj, lončenine, lahko kazalo na trgovske stike med prebivalci Istre in egejskim prostorom. Morda pa bi iz takšnih indicev lahko sklepali celo na izvor 'Monkodonjicev', saj velja prepričanje, da te naselbine niso zgradili lokalni staroselci,« razmišlja Toškan.

Drug primer poskusa sklepanja na smer potovanja so lahko ostanki velikih konj v grobovih veljakov s konca bronaste, predvsem pa iz starejše železne dobe na območju jugovzhodnih in vzhodnih Alp. »Ker v sočasnih naselbinah iz istega prostora večinoma najdemo manjše primerke konj, s tudi več kot deset centimetrov nižjo plečno višino, velja domneva, da so konji iz grobov veljakov uvoženi,« meni Toškan. V tedanjem času sta bili namreč v naši soseščini dve središči razvoja naprednih rimskih pasem, eno na Apeninskem polotoku in drugo na območju Skitov vzhodno od nas. Moderne genetske raziskave na skitskih konjih so med drugim pokazale, da so ti rejci znatno izboljšali kompaktnost okostja, povečali kardiovaskularni fitnes in zvišali z vodljivostjo povezane kognitivne sposobnosti svojih konj. Tako so dosegli za stepska območja zelo dobrodošlo zmanjšanje potrebe po napajanju, manipulirali so z obarvanostjo dlake, povečali mlečnost kobil. »Vendar pa je razlikovanje med 'italijanskimi' in skitskimi konji zgolj na podlagi morfologije in velikosti kosti težavno,« opozarja arheozoolog. »Bolj povedna utegne biti analiza pridatkov, ki jih arheologi odkrijejo v grobovih s konjskimi ostanki, saj lahko ti posredno pokažejo tudi na izvor konja samega, sploh če lahko analiziramo tipologijo konjske opreme, če je bila ta pridana v grob.«

V zadnjem času odgovore na vprašanje izvora konj iščejo z genetskimi analizami in z analizami izotopov stroncija (Sr) v kosteh. »Slednjo metodologijo v Sloveniji že uporabljamo, a ker je pri nas geološka pestrost nadpovprečno velika, to pomeni, da bo treba vložiti veliko časa in sredstev v izmero razmerja med obema Sr-izotopoma v tleh na različnih območjih, saj je izmerjene vrednosti na kosteh nato treba vzporejati z vrednostmi v tleh samih, in šele ujemanja med obojimi nato lahko pokažejo na morebiten izvor konkretne živali,« opozarja dr. Toškan. Toda, kot pravi, tudi če bi na tak ali drugačen način lahko ugotovili točen izvor neke živali, to še ne bi nujno pomenilo, da je z živaljo iz iste smeri »pripotoval« tudi njen gospodar, lastnik, saj se je žival pri nas lahko znašla tudi s trgovino ali kot vojni plen.

Živali so pri prevozu tovora od odkritja kolesa dalje nedvomno igrale ključno vlogo, v rimskem času predvsem govedo (voli), konji, osli in mule, iz tega časa je znana tudi kamela. Toškan pravi: »Da so, denimo, govedo vzrejali primarno zaradi izkoriščanja njegove moči, je mogoče v arheozoologiji sklepati na podlagi visoke starosti živali ob zakolu, velikega deleža volov v primerjavi s kravami, saj če bi bila v ospredju prireja mleka, bi bilo krav več, pa tudi zaradi pojava patologij na kosteh, recimo spodnjega dela nog. Dolgotrajno intenzivno izkoriščanje živali za vprego je namreč na teh delih telesa zaradi kontakta s trdo cestno podlago povzročalo stres, ki je sprožil remodeliranje kostne mase. Pri konju je načeloma na podoben način mogoče ugotoviti, ali je bil obrzdan, recimo, ali je imel žvale. Žvale namreč v ustih delujejo kot tujek, zato jih konj z jezikom premika, prihaja do drgnjenja ob kosti in zobe, vse to pa je nato razvidno na kostnem materialu.«

Kdo so bili »spremljevalci« živali, bi lahko po mnenju dr. Toškana sklepali iz prehranskih navad. Zanimivo je, da je praktično v vseh zgodnjerimskih kontekstih z območja Ljubljanske kotline (drugje v Sloveniji podobne raziskave še niso bile opravljene), kjer je na podlagi arheoloških najdb mogoče sklepati na pomembno ali večinsko prisotnost novonaseljenih italskih prišlekov, med ostanki prehrane visok delež svinjine. To velja za vojaške tabore (Tribuna v Ljubljani), trgovske postojanke (Vrhnika, Stari in Gornji trg v Ljubljani), strateške postojanke (Kranj), pa tudi za ostaline iz časa gradnje Emone na levem bregu Ljubljanice. V nasprotju s tem so se staroselci z istega območja v prehranskem smislu veliko bolj naslanjali na govedino. Teza je, da so italski prišleki v osrednjeslovenskem prostoru ohranili svoje tradicionalne kulinarične navade. Kljub priljubljenosti govedine v novem okolju so po preselitvi še naprej uživali svinjino.

Vendar dr. Toškan opozarja, da so praktično vsakršna sklepanja glede potovanj že sama po sebi težavna, v slovenskem primeru bi bilo o tem mogoče govoriti zgolj ob zelo podrobno poznanih arheoloških kontekstih, kar pa je težko, saj pravih raziskovalnih izkopavanj ni več veliko, zaščitna izkopavanja pa imajo pogosto svojo terminsko-finančno logiko. Znotraj neke rimskodobne obcestne postaje lahko živalske kosti izvirajo iz hleva ponudnika prevoznih storitev, odpadne jame obrtnika, dvorišča administrativne stavbe, obcestnega jarka, groba… in interpretacija nekega skupka kosti je seveda ključno odvisna tudi od poznavanja detajlov.