Vladni predstavniki bodo v petek nadaljevali pogajanja z reprezentativnimi sindikati javnega sektorja, ki se bodo predvidoma odzvali na predstavljena vladna izhodišča za reformo plačnega sistema. Ta predvideva, da v javnem sektorju ne bi bilo več plač, nižjih od minimalne, in da bi bile najvišje sedemkrat višje od najnižjih. Najvišja osnovna bruto plača, ki zdaj znaša 5663,42 evra, bi torej po novem znašala 8423,52 evra, kar pomeni okno za do 49-odstotno povišico oziroma 2760 evrov več. Minimalna plača, ki bo predstavljala spodnjo mejo, pa se je letos zvišala za 12 odstotkov in znaša 1203,36 evra bruto.

Ključne rešitve še niso jasne

Ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik je večkrat dejala, da za razmerje plač 1 proti 7 obstaja družbeni konsenz. V intervjuju za Objektiv je na vprašanje, kako so prišli do te številke, odgovorila, da skozi več strokovnih in poljudnih zapisov o tem, kakšno razmerje je primerno, da bi znotraj organizacij ustrezno ovrednotili pristojnosti in odgovornosti. Premier Robert Golob je poleg tega včeraj v državnem zboru izpostavil potrebo po spremembah nagrajevanja in delovne uspešnosti, ki je sedaj avtomatizem. Razmerje med najvišjo osnovno plačo in minimalno plačo se je sicer z 1 proti 10,5 v letu 2008 spremenilo v 1 proti 4,7 v letu 2022, zaradi česar, meni vlada, je vse težje pridobivati kadre.

Vodja pogajalske skupine reprezentativnih sindikatov Jakob Počivavšek je komentiral, da glede ustreznosti predlaganega razmerja ni mogoče odgovoriti enoznačno, saj je pri predlogih pomemben predvsem drobni tisk. Glede zvišanja najvišjih plač je izpostavil, da za zdaj niti ni jasno, katera delovna mesta bi vlada umestila v nove najvišje razrede, a da to povišanje samo po sebi niti ni problem, temveč da je ključno, ali in kako se bodo ob tem ovrednotile tudi preostale plače. Da torej ne gre samo za razmerje med najvišjimi in najnižjimi plačami, ampak da se tudi tistim z nižjimi dohodki plače sorazmerno povišajo.

»Tudi naša pogajalska skupina je predlagala razmerje med najvišjo in najnižjo plačo 1 proti 7, so pa naši predlogi prevedbe in možnosti napredovanj po plačni lestvici bistveno drugačni od vladnih,« je potek pogajanj komentiral Počivavšek. In dodal: »Trenutna vladna izhodišča po moji oceni nakazujejo velik skok ali vsaj možnost velikega skoka najvišjih plač, medtem ko za ostale, zlasti za tiste v srednji tretjini plačne lestvice, bistvenih sprememb ne predvidevajo.« Sindikalisti opozarjajo tudi, da na centralnih pogajanjih sploh še niso uskladili ključnih rešitev, tudi glede plačnih stebrov ne, pa je vlada že začela pogajanja po resorjih.

Nagrajevati nadpovprečno,
ne zgolj dobro delo

Dr. Valentina Franca s katedre za upravno-pravno področje na ljubljanski fakulteti za upravo je ob robu pogajanj ocenila, da gre pri razmerju med najvišjo in najnižjo plačo v prvi meri za politično odločitev in stvar soglasja, če ga je mogoče doseči. Pri tem se ji zdi bistveno, da se prvi plačni razred začne z minimalno plačo in da bi enako moralo veljati za zasebni sektor. »Vendar zgolj to ne bo rešilo problemov v plačnem sistemu, saj morajo vsi tisti, ki imajo zdaj določeno nižjo osnovno plačo, prejeti minimalno določeno plačo. Višji bodo torej le dodatki in del plače za delovno uspešnost, ki se sedaj obračunavajo od osnovne plače,« je opozorila dr. Valentina Franca.

Sogovornica sicer ocenjuje, da so spremembe nujne, saj je v trenutnih razmerah preveč poklicev v javnem sektorju, ki so premalo plačani, a da na drugi strani ne gre zanemariti, da je veliko tudi poklicev, kjer plače niso nizke. »Potreben je sistem, ki bo nagrajeval in motiviral tiste, ki opravijo nadpovprečno in ne zgolj dobro delo,« je jasna strokovnjakinja za delovno pravo, ki opozarja, da gre za večletni proces, ki poleg sprememb zakonodaje zahteva tudi druge mehke ukrepe. »Javni uslužbenci smo več let živeli z mislijo, da imamo pravico napredovati; zdaj bomo potrebovali več let, da razbijemo ta mit. Do napredovanja si upravičen, če imaš ustrezno uspešnost, torej če si ga na takšen ali drugačen način prislužiš.«

Po mnenju dr. Valentine Franca bi se morala razprava o plačah, ki se zdaj vrti okoli primerljivosti poklicev v javnem sektorju, preusmeriti tudi k primerjavi z zasebnim sektorjem. »K temu torej, da je plača, ki jo izplačujemo javnemu uslužbencu, skupaj z drugimi pogoji konkurenčna plači izven javnega sektorja. Nič nam ne pomaga, če je pomočnica v kuhinji bolnišnice primerljivo plačana z receptorjem na ministrstvu, če ne moremo na trgu dela privabiti ne enega ne drugega.« Sogovornica dodaja, da plače niso edina pravica iz delovnega razmerja. »Spregovoriti bi bilo treba še o drugih pomembnih vidikih delovnega razmerja, ki naredijo zaposlitev oziroma delo v javnem sektorju privlačno. To so delovni pogoji, ustrezna oprema za delo, možnosti izobraževanja in usposabljanja, dobra organizacijska klima ter urejeni odnosi s sodelavci,« je poudarila.