Petica v redovalnici je za marsikaterega otroka razlog za ponos, za starše pa potrditev, da je trud obrodil sadove. Toda kaj se zgodi, ko štirica postane razočaranje, trojka razlog za solze, slabša ocena pa skoraj družinska katastrofa? Ob začetku intenzivnejšega ocenjevanja v osnovnih in srednjih šolah je to vprašanje še posebno aktualno. Otroci se namreč ne soočajo le z zahtevami učiteljev in šolskega sistema, temveč pogosto tudi z visokimi pričakovanji staršev in, kar je še pomembneje, samih sebe.
Želja po dobrih ocenah sama po sebi ni problematična. Nasprotno, spodbuja lahko odgovornost, vztrajnost in veselje do učenja. Težave nastanejo, ko ocena ni več kazalnik usvojenega znanja, temveč postane merilo otrokove osebne vrednosti. Takrat šolski uspeh ni več zgolj rezultat učenja, ampak lahko začne odločati o tem, kako otrok vidi samega sebe.
Ko štirica postane razlog za solze
Starši pogosto zatrjujejo, da od svojih otrok ne zahtevajo samih petic. Toda otroci pričakovanj ne razumejo le skozi besede. Zelo pozorno spremljajo tudi odzive odraslih, njihove izraze na obrazu, razočaranje ob slabši oceni in vprašanja, kot je: »Koliko pa so dobili drugi?« Če se družinski pogovori večinoma vrtijo okoli slabih ocen, dobre pa ostajajo skoraj neopažene, lahko otrok dobi občutek, da nikoli ni dovolj uspešen.
Eden od opozorilnih znakov pretiranega pritiska je močan strah pred ocenjevanjem. Otrok težko sprejme napako, joka zaradi štirice, ki objektivno sploh ni slaba ocena, ali zase govori, da je neumen, nesposoben oziroma da mu nikoli ne bo uspelo. Stiska se lahko pokaže tudi telesno, denimo z glavoboli, bolečinami v trebuhu ali slabostjo pred preverjanjem znanja.
Še zlasti občutljivi so otroci, ki sami sebi postavljajo izjemno visoke zahteve. Tudi če starši od njih ne pričakujejo odličnega uspeha, lahko doživljajo vsako napako kot osebni poraz.
Pretirana usmerjenost v popolnost ima lahko še eno nepričakovano posledico: otrok se začne izogibati izzivom. Raje izbira naloge, pri katerih je prepričan, da bo uspešen, kot da bi tvegal neuspeh. Prav sposobnost sprejemanja napak, vztrajanja in ponovnih poskusov pa je ena najpomembnejših veščin, ki bi jih moral pridobiti med šolanjem.
Namesto vprašanja o oceni raje vprašajte, kaj se je naučil
Kako naj torej starši ravnajo, ko otrok domov prinese slabšo oceno? Predvsem naj se izognejo burnim odzivom, očitkom in primerjanju z drugimi. Vprašanja, kot so »Kako si lahko dobil dvojko?«, »Zakaj je sošolec pisal pet?« ali »S takšnimi ocenami se ne boš nikamor vpisal«, lahko otrokovo stisko še poglobijo.
Veliko koristneje je začeti miren pogovor. Kaj se je zgodilo? Je bila naloga težja od pričakovanj? Se je otrok dovolj pripravil? Česa ni razumel in kaj bi lahko naslednjič naredil drugače?
Pomembno je tudi, da starši pokažejo zanimanje za sam proces učenja, ne zgolj za končni rezultat. Namesto vsakodnevnega vprašanja, kaj si danes dobil, lahko otroka vprašajo, kaj novega se je naučil, kaj mu je bilo težko, kako je rešil zahtevno nalogo in na kaj je ponosen.
S takšnim pristopom se otrok postopoma nauči, da uspeh ni omejen na številko v redovalnici. Pomembni so tudi napredek, radovednost, samostojnost in sposobnost reševanja težav.
Pri otrocih, ki se sami pretirano obremenjujejo z ocenami, je pomembno razumeti, kaj jim posamezna ocena pomeni. Morda se bojijo razočarati starše, se primerjajo z uspešnejšimi sošolci ali verjamejo, da bodo sprejeti le, če bodo najboljši. Njihove stiske zato ni smiselno odpraviti z besedami, da pretiravajo, temveč jim je treba prisluhniti.
Dobre ocene so pomembne, vendar niso vse
Seveda to ne pomeni, da bi morali starši opustiti pričakovanja ali otrokom sporočati, da šolski uspeh ni pomemben. Ocene imajo zlasti ob prehodu v srednjo šolo ali na fakulteto lahko pomembno vlogo, zato je razumljivo, da si starši želijo čim boljših rezultatov. Toda med spodbujanjem odgovornosti in zahtevanjem popolnosti je velika razlika.
Od otroka je smiselno pričakovati, da redno opravlja šolske obveznosti, se trudi, poišče pomoč, kadar snovi ne razume, in prevzema odgovornost za svoje delo. Ni pa realno pričakovati, da bodo vsi otroci ob enakem trudu dosegali enake rezultate.
Če se je otrok učil, vložil veliko energije in dobil trojko, ta ocena ne izniči njegovega truda. Prav tako ena slaba ocena še ne pomeni, da je ogrožena njegova prihodnost. Starši bi morali biti pozorni tudi na lastne strahove. Če jim ena štirica v mislih že pomeni slabši uspeh, neuspešen vpis in negotovo prihodnost, lahko svojo zaskrbljenost nehote prenesejo na otroka.
Najpomembnejše sporočilo, ki ga lahko otrok dobi doma, je zato preprosto: njegova vrednost ni odvisna od ocen. Petica je lahko razlog za veselje, dvojka pa priložnost za pogovor, dodatno učenje in izboljšanje znanja. Otroci bodo namreč iz šole nekoč odnesli precej več kot spričevala. Med najdragocenejšimi življenjskimi lekcijami bo prav spoznanje, da je dovoljeno česa ne znati, narediti napako, poskusiti znova in kljub neuspehu verjeti vase.