Res je, da pri urejanju tega vprašanja zaostajamo, vendar se z enakimi težavami soočajo vse evropske države. Zakaj je tako, težko rečem, a dejstvo je, da so nove oblike dela tu in bodo še naprej prihajale na velika vrata. Naša dolžnost kot oblikovalcev politike na trgu dela ni v tem, da jih prepovemo, saj je to nemogoče, ampak jih vzamemo kot priložnost in določimo jasna pravila igre. Medtem ko je bil klasični industrijski delavec zaščiten in organiziran, to ne velja za izvajalca, ki je v novih oblikah dela zamenjal delavca. Tudi ti, ki legalno opravljajo takšna dela, ne morejo kolektivizirati nobenega od tveganj – ne smejo niti zboleti. Ključni izziv, s katerim se ne ukvarjamo, pa bi se morali, je torej v tem, kako te ljudi vključiti v sisteme socialnega zavarovanja.
Vsega tega se že dolgo zavedamo, vendar se tudi nove spremembe delovne zakonodaje, ki so v pripravi in bi lahko ali morale slediti novim trendom, teh izzivov ne dotikajo. Še vedno se vse vrti okoli zaposlitve za nedoločen čas, ki očitno izumira, medtem ko se pri prekarnih oblikah skuša predvsem okrepiti nadzor.Spremembe vidimo v dveh fazah. V prvi želimo omejiti in strožje sankcionirati nezakonito uporabo atipičnih oblik dela. V drugi fazi pa se nameravamo posvetiti mehanizmom za te nove oblike dela, med drugim pravnega razmerja med naročniki in izvajalci. Narava dela se spreminja na način, kot si sploh ne znamo predstavljati, zato bo ureditev teh vprašanj terjalo razmišljanje zunaj običajnih okvirjev – od skrajšanja delovnega časa in univerzalnega temeljnega dohodka do univerzalnosti pravic in novih virov financiranja. Kako to storiti, so ob staranju prebivalstva in novih oblikah dela vprašanja, s katerimi se sooča celotna EU. Čeprav tega ne želi slišati noben finančni minister, bo očitno nujen tako miselni kot dejanski odmik od prispevkov iz dela, ki že zdaj ne zagotavljajo zadostnih sredstev za vzdrževanje sistemov socialne varnosti.
Novim razmeram bo treba prilagoditi vse družbene podsisteme, davčno, gospodarsko, okoljsko in druge politike in se lotiti tudi povsem novega družbenega dogovora. S tem v zvezi je ena ključnih težav, da trenutna struktura socialnega dialoga pokriva le industrijske odnose, medtem ko samostojni poklici, ki so značilni za nove oblike dela, s politiko še nimajo vzpostavljenega dialoga.
To ni njihova krivda. Mladinski svet je pred kratkim znova zahteval pravico do udeležbe mladih v Ekonomsko-socialnem svetu (ESS), a jim je vlada ponovno dala košarico.Stališče vlade, ki je usklajeno z delodajalci in sindikati, je, da ESS pokriva le industrijske odnose. Zato bi bilo kot alternativo smiselno organizirati novo ločeno platformo za dialog s civilno družbo, po kateri bi se morali ti delavci organizirati in zahtevati svoje pravice. Tako kot so to nekoč storili delavci med industrijsko revolucijo. Ob tem se je treba tudi zavedati, da številni mladi, zlasti v panogah z visoko dodano vrednostjo in višjimi zaslužki, želijo delati samostojno. Nočejo varstva države, hočejo biti svobodni.
Vendar je pri ureditvi tega področja vendarle ključna država, še zlasti, če vemo, da nove oblike dela ogrožajo samo jedro socialne varnosti in socialnih blagajn. Od nekaterih novih oblik dela, vzemimo za primer Uber ali Airbnb, država ne zna niti pobrati prispevkov.Absolutno. Če se narava dela spreminja, je treba prilagoditi tudi sisteme socialnega zavarovanja, tako pokojninskega in zdravstvenega kot zavarovanja za primer brezposelnosti. Sistemi socialnega zavarovanja, ki še vedno temeljijo na pogodbah o zaposlitvi s točno določenim časom trajanja in jasnimi pravili igre, ne pijejo več vode, zato bo treba narediti miselni preskok proti univerzalnemu temeljnemu dohodku in univerzalnosti pravic. Zakaj na primer nekdo, ki legalno dela po civilnih pogodbah, ne bi smel imeti zavarovanja za primer brezposelnosti? Če mu že poberemo prispevke, bi mu morali dati tudi denarno nadomestilo.
Na prej omenjeni okrogli mizi ste dejali, da bo treba tudi pri pokojninski reformi določiti pravice na način, ki bo manj odvisen od pretekle delovne dobe, ampak od univerzalnosti.Že pri ministru Svetliku smo v izhodiščih za pokojninsko reformo od leta 2025 dalje predvideli ničelni steber kot univerzalno pokojnino, ki bi ga dobil vsak, ne glede na to, ali je kdaj delal ali ne. Takrat so bili nad tem vsi zgroženi, a očitno je, da se takšne ideje vse pogosteje pojavljajo.
Kakor pri spremembah delovne zakonodaje pa tudi predlogi za novo pokojninsko reformo še ne sledijo takšnim razmišljanjem. Ravno narobe. Čedalje večji pomen imajo vplačani prispevki in pokojninska doba, čeprav je že zdaj jasno, da številni mladi 40 let delovne dobe ne bodo nikoli dosegli.To je zgolj prva faza. Bela knjiga prinaša tudi rešitve za vzdržnost pokojninskega sistema po letu 2040, ko bi lahko pravice vezali na starost in ne več na delovno dobo. Ker mladi čedalje kasneje vstopajo na trg dela, bi se ob zahtevanih 40 letih pokojninske dobe upokojitvena starost avtomatično dvignila do 70 let.
Premier Cerar je prejšnji mesec napovedal, da bi se breme pokojninskega sistema deloma preneslo tudi na dohodek iz kapitala. Bi to veljalo že ob novi pokojninski reformi?Ne, to v prvi fazi reforme še ni predvideno. Morajo pa premierjeve besede biti usmeritev že zdaj. Države blaginje, kot jo poznamo, ne moremo več financirati le s prispevki iz dela, saj bo tako delovnih mest kot tudi delavcev premalo. Ob vse manjših generacijah mladih se je treba zavedati, da ima Slovenija tudi eno najnižjih zaposlenosti starejših od 55 let, nižjo ima v EU samo Grčija. Glede na to, da kar tretjina starostnih upokojencev pride na ZPIZ po zavodu za zaposlovanje in da je več kot 50 odstotkov dolgotrajno brezposelnih starejših od 55 let, je tudi očitno, da težave niso povezane s prenizko določeno upokojitveno starostjo, ampak s trgom dela.
Raziskave kažejo, da so starejši delavci za zahteve digitalizacije tudi premalo usposobljeni.Drži. Po eni od raziskav nima zadostnih e-znanj kar 47 odstotkov delovne sile. Če to povežemo z dejstvom, da bo čez pet let vsak četrti delavec starejši od 55 let, in predvidevanju, da starejši delavci teže osvajajo takšne veščine, je težava še toliko večja. Ne razumem delodajalcev, ki me sprašujejo, zakaj bi vlagali v starejše, ko so tu mladi. Moj odgovor je jasen – zato ker mlajših ne bo. Generacija, ki zdaj stopa na trg dela, šteje nekaj manj kot 20.000 oseb, starost za upokojitev pa vsako leto doseže več kot 30.000 ljudi. Ena naših ključnih nalog mora zato biti, da spremenimo percepcijo delodajalcev do starejših in izboljšamo njihove kompetence.
Delodajalci trdijo, da so nove oblike dela predvsem posledica rigidne delovne zakonodaje in zahtevajo, da bi bilo odpuščanje možno tudi brez navedbe razloga. Očitno jim na ministrstvu do neke meri želite ustreči, saj je poleti prav Dnevnik razkril predlog o odpovedi pogodbe zaradi nezaupanja oziroma neujemanja. Kasneje ste to dikcijo spremenili v odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, ki naj bi bila odslej povezana tudi z ravnanjem zaposlenega.S spremembo delovne zakonodaje v letu 2013 smo bistveno poenostavili postopke odpuščanja, vendar jih vsebinsko nismo spreminjali. V konkretnem primeru tako ne gre za poskus vpeljave odpovedi brez razloga, ki mu tako jaz kot ministrica izrazito nasprotujeva, ampak za tehnično vprašanje dikcije iz leta 2002, ki že 15 let povzroča težave glede tega, kaj sploh je nesposobnost. Ob tem naj opozorim, da bomo spremembe predlagali le, če bodo socialni partnerji dosegli konsenz.
Konsenza pa ni?Ne.
