20. januarja bo minilo natanko pet let, odkar je slovensko javnost šokiral članek v reviji L'Espresso, kjer so s pomočjo tajnega poročila vatikanskega zaupnika Gianluce Pirrede prvi razkrili razsežnosti mariborskega finančnega poloma. Odmevali sta zlasti dve razkritji. Bančna luknja, ki so jo izkopale mariborska nadškofija in z njo povezane družbe, naj bi znašala okoli 800 milijonov evrov. Odgovorni za pogubne odločitve v nadškofiji pa naj bi kršili kanonsko pravo, tudi zato, ker za svoje početje niso imeli soglasja Svetega sedeža. Pozneje se je izkazalo, da je bila ocena dolga pretirana, toda tudi približno 450-milijonski bančni dolg vse do danes odmeva kot največji finančni škandal v zgodovini slovenske RKC. Zaradi druge, pravilne ugotovitve je Sveti sedež ukoril tri nadškofe (Krambergerja z upokojitvijo, Stresa in Turnška z enoletnim umikom) in ravnatelja gospodarske uprave Mirka Krašovca z izgonom v avstrijski samostan. Mirko Krašovec je bil pozneje tudi civilno obsojen zaradi zadeve Betnava.
»Vse se je začelo z našo željo, da bi sami poskrbeli za gmotne potrebe v škofiji, saj v nasprotju z avstrijsko ali hrvaško Cerkvijo nismo mogli računati na ustrezno finančno pomoč države. Žal smo si pri tem naložili pretežak nahrbtnik in v preveliki vnemi delali tudi napake. Kaplja čez rob je bil projekt T2,« ob petletnici izbruha škandala ugotavlja generalni vikar mariborske nadškofije Janez Lesnika.
Generalni vikar mariborske nadškofije Janez Lesnika ne zanika, da so napačnim odločitvam v nadškofiji botrovale tudi megalomanija, neizkušenost in slepo zaupanje klerikov, toda gorak je tudi do druge strani: »Nekoga preobremeniš, potem pa se čudiš, ko se potaplja.«
Od denacionalizacije ni ostalo nič
V skladu z dogovorom, ki ga je nadškofija leta 2015 podpisala s sedmimi bankami, morajo v Mariboru do leta 2020 prodati prav vse nepremičnine. »Nekaj smo jih že, za preostale z agencijo Veritas aktivno iščemo kupce,« pojasnjuje vikar.« Se je nadškofija z dogovorom izognila stečaju ali si je le kupila čas? Po informacijah iz bančnih krogov mora namreč do leta 2020 z obrestmi vred vrniti 34 milijonov evrov. Vikar o rokih ne želi govoriti: »Ocene vrednosti premoženja so različne, več ne morem povedati.«
Tik pred novim letom je odmevala prodaja 310 parcel v okolici Ptuja in Maribora. Nadškofija jih je za 5,2 milijona evrov prodala Skladu kmetijskih zemljišč. Parcele skupno merijo 540 hektarjev; 335 hektarjev je gozda, preostalo so kmetijska zemljišča. Manj znano je, da je nadškofija s to prodajo izgubila vse svoje gozdove in vso zemljo, tudi tisti minimum, ki ga je smela imeti v času socializma. Od denacionalizacije ni tako ostalo nič. Lesnika je vseeno zadovoljen: »Veseli smo, da smo lahko gozdove in zemljišča prodali. Zlasti pa smo veseli, da jih je kupil sklad in bodo tako ostali v slovenski lasti.« Odločitev sklada za nakup jih je sicer presenetila. Spomladi so se namreč za prodajo istega kompleksa, za enako ceno, že dogovorili z avstrijskim podjetnikom Alfredom Riedlom, lastnikom tovarne ur Jacques Lemans, ki je menda hotel razširiti svoje vinograde. Toda mariborska in bistriška upravna enota sta obvestili sklad, ta pa je v skladu z zakonom o gozdovih uveljavil prednostno pravico pri nakupu, saj je šlo za kompleks, večji od 30 hektarjev.
Nadškofijski proračun le 300.000 evrov
»Odločitev za nakup je temeljila na strateških interesih Slovenije. V skladu z razvojno strategijo sklada so za državo strateško pomembni varovalni gozdovi, gozdovi na vodovarstvenem območju, kompleksi, ki presegajo 30 hektarjev, in zemljišča, ki mejijo na državna. Vse to velja za omenjeni kompleks,« pojasnjuje direktorica sklada Irena Šinko. Ob tem je zanimivo, da strateški pomen teh gozdov in zemljišč države ni kaj prida skrbel pri denacionalizaciji, saj ni oviral vrnitve v naravi. »Ravnamo se po predpisih,« poudarja Šinkova.
Po dogovoru z bankami upnicami – to so BKS, Sparkasse, Raiffeisen, Abanka, Unicredit, Banka Koper in Sberbank – mora nadškofija prodati vse zgradbe v svoji lasti. Sedež nadškofije je že leto dni v lasti avstrijske Ustanove A. M. Slomška, ki so jo skupaj ustanovile graška, salzburška in celovška škofija. Nadškofijski sedež je ustanova oddala nadškofiji za 20 let, nato ga bo – tako naši viri – lahko odkupila prednostno. »O vsebini pogodb ne smem govoriti, morate pa vedeti, da so naši dohodki skromni,« je jasen Lesnika. Nadškofija letno razpolaga z okoli 300.000 evri; od tega se okoli 60.000 evrov nabere od štirih nedeljskih nabirk iz 143 župnij. Delovanje nadškofijskega arhiva deloma financira država, vse drugo so darovi vernikov in duhovnikov, ki jih nadškofija »dobi ali pa tudi ne«.
Prodati so morali cerkev sv. Alojzija, in sicer Hrvaški katoliški misiji v Mariboru. Pred dnevi pa so izselili šest pisarn na ordinariatu, saj so segale v sosednjo zgradbo, ki je nared za prodajo. Enaka usoda čaka Andreanum, v katerem je največji najemnik Alma Mater Europaea, in vse preostale nepremičnine. Ves denar gre za poplačilo dolgov.
