Pod izrazom permisivna vzgoja se razume več različnih načinov vzgoje in socializacije otrok. »Sama pod tem izrazom razumem sodobno narcisistično vzgojo in socializacijo otrok, v kateri ni avtoritete, kazni in dvotirne vzgoje. Cilj tovrstne vzgoje in socializacije je sreča otrok (torej, da se imajo 'fajn', otrokom se skušajo odpraviti ovire, frustracije, težave – skratka vse, kar otrokom »ni fajn«),« razlaga antropologinja in profesorica dr. Vesna Vuk Godina.
Dr. Leonida Zalokar, socialna pedagoginja in ravnateljica Strokovnega centra Planina, opisuje, da gre pri permisivni vzgoji za slog, pri katerem starši izkazujejo veliko čustvene topline in razumevanja, a ob tem postavljajo minimalno pravil, meja in odgovornosti. »Gre za pristop, kjer otrokova želja prevlada nad vzgojnimi zahtevami, nadzorom in ciljem vzgoje – oblikovanjem samostojnega, odgovornega in zrelega človeka. Starši se izogibajo jasnim mejam, posledicam in vztrajnosti ter dajejo prednost občutku ugodja in svobode, pogosto zaradi strahu, da bo vsaka omejitev razumljena kot krivica ali škodljiv pritisk,« razlaga.
Godina pravi, da prisotnosti različnih tipov vzgoje in socializacije otrok ni mogoče jasno časovno določiti, saj so v vsaki družbi v praksi prisotni različni načini vzgoje in socializacije otrok, tudi permisivni. Za uveljavljanje sodobne permisivne vzgoje pa kot mejnik velja nastanek Summerhill, ki je bil sicer ustanovljen že leta 1921, razpoznaven in uveljavljen pa je postal po letu 1930. »Družbene spremembe, ki so začele poudarjati individualizem, avtentičnost in osebne pravice, so dale permisivnosti status 'naprednega' starševstva. V sedemdesetih in osemdesetih letih se je uveljavil prepričljiv mit, da je meja sinonim za represijo. Danes pa je jasno, da odsotnost strukture otroku ne omogoča zdravega razvoja samonadzora, odgovornosti in realističnega prilagajanja življenjskim zahtevam. Permisivna vzgoja zato ni sodoben ideal, temveč neuravnotežen odgovor na pretekli avtoritarizem,« dodaja Zalokarjeva.
Posamezniki brez vesti
Kot pravi Godina, je ključna posledica tovrstne vzgoje, da tako socializirani in vzgajani otroci, nato seveda tudi odrasli, nimajo vesti. »Po logiki podaljšanega infantilizma vest nadomesti načelo 'fajn'. Tako vzgojeni in socializirani otroci tudi nimajo socialnih veščin, ne premorejo empatije, druge ljudi vidijo kot stvari za doseganje svojega 'fajna'. Imajo tudi značilno disfunkcionalni ego, ki ni zmožen sinteze pozitivnih in negativnih značilnosti objekta v enotno podobo objekta,« razlaga antropologinja.
Tudi posledice za družbo so po njenih besedah že klasično popisane, na primer v Lashovi Kulturi narcisizma, ki jo imamo tudi v slovenščini. »V družbi slabi socialnost in socialne vezi, gre za družbo, usmerjeno v učinek, kjer posamezniki izrabljajo drug drugega za doseganje svojih ciljev, kar družba sprejema kot normalno, celo moralno delovanje. Ljudje v takšni družbi tudi v vsakodnevnem praktičnem življenju postajajo drug drugemu volk, socialne vezi, ko obstajajo, obstajajo le tako dolgo, dokler so posameznikom 'fajn' (na primer partnerstva), ali dokler jim koristijo (na primer posel). Načeloma so družbe odvisne od gostote kooperativnih vezi – večja kot je ta gostota, bolj učinkovite in stabilne so družbe, nižja kot je ta gostota, bolj so družbe v težavah, krizah. Če pogledamo zahodne družbe, se posledice narcisistične vzgoje in socializacije otrok danes poznajo tudi že na družbeni ravni, saj se krizni in dezintegrativni elementi in procesi v teh družbah krepijo,« pravi Godina.
Tudi po besedah Zalokarjeve, otroci, odraščajoči v permisivnem okolju, sicer doživljajo toplino in sprejemanje, a imajo pogoste težave na področju samodiscipline, obvladovanja impulzov, odgovornosti in vztrajnosti. Niso vajeni napora, ki ga zahtevajo naloge, zato prej obupajo, ko ni hitrega uspeha ali zadovoljstva. Ker jim je pogosto dano, kar želijo, težje razumejo naravno razmerje med vzroki in posledicami. »Zaradi tega se lahko pojavijo težave v razumevanju pravil, nizka frustracijska toleranca, nedoslednost v vedenju ter nezmožnost odlašanja ugodja, kar neposredno vpliva tudi na akademsko uspešnost. Na ravni osebnosti se lahko zaradi odsotnosti omejitev in odgovornosti razvije manjša sposobnost empatije, manj razumevanja socialnih posledic ter povečana verjetnost hladnih, egocentričnih reakcij. Če otrok ne doživi učinka posledic, ne razvija moralnega kompasa, ampak pravico do takojšnjega izpolnjevanja potreb. Posledica je profil posameznika, ki mu je udobje pomembnejše od odnosov,« pravi socialna pedagoginja.
Generacija, ki ne išče smisla
Po njenih besedah na družbeni ravni permisivna vzgoja spodbuja razpad skupnih norm, občutek, da je osebni interes pomembnejši od skupnega dobrega, ter šibkejšo pripravljenost za sodelovanje in odgovorno odločanje. V času digitalnih platform postane to še izraziteje: brez meja se samoregulacija nadomesti s takojšnjimi dražljaji in begom pred realnostjo. Nastane generacija, ki ne išče smisla, ampak hiter dopaminski odziv.
Po mnenju Vuk Godine se pastem permisivne vzgoje lahko izognemo le na mikro ravni, če starši, vzgojiteljice v vrtcih ter učitelji in profesorji v šolah vedo, katere negativne posledice za posameznika in družbo prinaša vzgoja brez avtoritete (ki ni maltretiranje), kazni (ki ni tepež oziroma druge oblike težkih fizičnih kazni) in dvotirnosti. »Tega pa danes ne prvi, ne drugi, ne tretji praviloma ne vedo,« pravi profesorica in dodaja, da bi bilo vsekakor ključno, da starši vedo in razumejo, kaj bodo posledice na otrokov »fajn« in srečo osrediščene vzgoje: namreč trpeči posameznik (patološki narcis, ki so rezultat takšne vzgoje in socializacije, so ljudje, ki trajno trpijo na primer zaradi prisotnosti občutka proste, nevezane tesnobe), ki bo družbeno kratkotrajno morda funkcionalen, dolgoročno pa bo družbeno disfunkcionalen in zaradi lahkega zdrsa v vedenja, ki pomenijo ogrožanje, napad ali trpinčenje drugih, tudi družbeno nevaren. Naraščanje najrazličnejših oblik nasilja tudi že med otroki in mladimi nam to po njenih besedah značilnost narcisistične socializacije in vzgoje v vsakodnevnem življenju že kaže.
Po mnenju Zalokarjeve učinkovit pristop temelji na ravnotežju med toplino, podporo in jasnimi, dosledno izvedenimi mejami. »Pravil ni treba razlagati kot represijo, temveč kot varovalo, ki omogoča predvidljivost, varnost in postopno gradnjo samozaupanja. Odrasli morajo biti pripravljeni vztrajati pri pričakovanjih, saj je doslednost ključ pri oblikovanju odgovornega notranjega sistema. Toplina brez meja vodi v nefunkcionalnost, meje brez topline pa v odtujenost – obe skrajnosti sta razvojno tveganje,« razlaga in dodaja, da je otroku treba razumljivo pojasniti smisel pravil, ker razumevanje krepi notranjo motivacijo. Posebna pozornost je po njenih besedah potrebna pri otrocih s tveganjem za vedenjske ali čustvene težave, saj prav ti potrebujejo več strukture in vodene čustvene podpore. Nedoslednost in popustljivost teh otrok ne zaščitita, temveč povečata njihovo ranljivost. Kot pravi, je optimalno okolje tisto, ki povezuje meje, toplino, jasnost in odgovorno komunikacijo – ne kot kompromis, ampak kot standard.