Gorenjski mobilni tim, ki lajša težave neozdravljivo bolnim, je nedavno obiskoval gospoda z napredovalim rakom trebušne slinavke. »Težko je dihal, postajal je tudi slabše gibljiv. Dostavili smo mu negovalno posteljo, zlasti pomembno pa mu je bilo, da ne bi uporabljal plenic. Teh do smrti ni potreboval,« se spominja državna koordinatorica paliativne oskrbe Mateja Lopuh, ki deluje v takšni ekipi. Ne bolnik ne njegova soproga si nista delala utvar, kakšen bo izid, sta si pa želela, da bi ohranil čim več samostojnosti. »Gospod nas je vedno čakal na balkonu. Ko tja ni več zmogel peš, smo ga pripeljali z vozičkom. Na svojem balkonu je nekega dne tudi zaspal.«
Naslednja mobilna ekipa verjetno v Ljubljani
Osnovna paliativna oskrba zajema lajšanje simptomov, ki so zlahka obvladljivi z zdravili ali manjšimi posegi. Namenjena je bolnikom, pri katerih stroka pričakuje razmeroma nezahteven potek bolezni. »Za bolnike s kompleksnimi težavami, hujšimi bolečinami, bruhanjem in težkimi dihalnimi stiskami, ki potrebujejo več oskrbe, pa je treba aktivirati specializirano službo,« je pojasnila Lopuhova. Pri teh odločitvah upoštevajo tudi, koliko podpore ima posameznik v svoji okolici.
Z osnovno paliativno oskrbo morajo biti seznanjeni vsi zdravstveni delavci, ki imajo stik z neozdravljivo bolnimi ljudmi, je spomnila Lopuhova. Vsak peti med temi bolniki pa potrebuje zahtevnejšo, specializirano paliativno oskrbo. Razen v bolnišnicah lahko ta deluje v obliki mobilnih paliativnih timov, torej ekip, ki bolnika obiskujejo v domačem okolju. V mobilnih enotah lahko delajo zdravniki iz različnih strok, ki pa morajo imeti dodatna znanja. V posebno izobraževanje je bilo doslej vključenih 50 zdravnikov, a bodo nekateri med njimi to znanje uporabljali na bolnišničnih oddelkih in ne (tudi) v bodočih mobilnih timih.
Posamezni mobilni tim na letni ravni stane 350.000 evrov; postopoma bi jih radi oblikovali 20. Letos so oblasti sicer uredile njihovo financiranje, a bolnišnice te nove možnosti še niso izkoristile. Glavna ovira je v pomanjkanju ustrezno izobraženih zaposlenih z dodatnimi znanji, ugotavlja Lopuhova. Poleg tega so zdravniki, ki jih to področje zanima, že zdaj preobremenjeni s svojimi rednimi obveznostmi. Mobilno enoto za paliativno oskrbo, ki že deluje na Gorenjskem, je jeseniška bolnišnica doslej plačevala iz lastnih sredstev, naslednja pa bo najverjetneje na vrsti Ljubljana.
Za začetek s poskusno mobilno pomočjo
»To je naša želja. Težava pa je, ker se v Sloveniji srečujemo s pomanjkanjem kadra,« je poudaril strokovni direktor ljubljanskega Onkološkega inštituta dr. Viljem Kovač. Prvi korak bi lahko bila poskusna mobilna enota za paliativno oskrbo, pričakuje Kovač. Pomembna bo dobra komunikacija med strokovnjaki, je dodal, pa tudi z bolniki in njihovimi svojci.
»Onkologov je premalo. V mobilnem timu bodo tudi družinski in urgentni zdravniki,« pričakuje dr. Maja Ebert Moltara, ki na Onkološkem inštitutu vodi oddelek za akutno paliativno oskrbo. O teh spremembah se že dogovarjajo, kdaj bi lahko novi mobilni tim deloval, pa še ni znano. Strokovno zahtevnejši pomoči je sicer že namenjen oddelek s šestimi posteljami na Onkološkem inštitutu, paliativno oskrbo pa ponujajo tudi v drugih delih bolnišnice.
