Mati devetošolca, ki je odločbo o disleksiji in diskalkuliji uradno pridobil decembra lani, je želela, da bi se njenemu sinu ustrezno prilagodile tudi pole nacionalnega preverjanja znanja, ki se za devete razrede izvaja marca letos. Na šoli so jo s prošnjo za prilagoditev izpitnih pol NPZ usmerili neposredno na Državni izpitni center (RIC), od koder je prejela suhoparen odgovor, da pol za njenega sina ne morejo več prilagoditi, saj bi morala biti prijava posebnih prilagoditev vložena že oktobra, ko pa njen sin odločbe še ni imel.
Kot opozarja mama, naj bi NPZ deloval zgolj kot povratna informacija učencem, staršem, učiteljem in šolam o doseganju ciljev in standardov znanja, vendar obstaja možnost, da se dosežki učencev v 9. razredu pri NPZ lahko uporabijo kot eno od meril za izbiro kandidatov v primeru omejitve vpisa v programe srednješolskega izobraževanja. To ureditev ureja 65. člen zakona o osnovni šoli, vendar, kot opozarja specialni pedagog dr. Marko Kalan, zakonska dikcija »lahko« pomeni, da se dosežki v praksi resnično upoštevajo. Mati devetošolca se zato boji, da bi lahko slabši sinovi rezultati na NPZ vplivali na njegovo nadaljnje šolanje.
Strokovnjaki ob tem opozarjajo, da postopki usmerjanja otrok s posebnimi potrebami pogosto trajajo več mesecev, včasih tudi več kot leto dni. Odločbe so zato pogosto izdane pozno, tudi šele v zadnjem razredu osnovne šole. V takšnih primerih se postavlja vprašanje, ali bi moral sistem – in z njim tudi RIC – veljavne odločbe upoštevati ne glede na čas, ko jih posameznik pridobi.
Vezanost na koledar
V Državnem izpitnem centru poudarjajo, da so pri prilagoditvah izpitnih pol vezani na roke, določene s koledarjem NPZ, ki določa tudi skrajni rok, do katerega morajo šole prijaviti učence s posebnimi potrebami. »V letošnjem šolskem letu je bil ta rok 16. oktober,« pojasnjujejo. Dodajajo, da si prizadevajo omogočiti prilagojeno opravljanje NPZ čim večjemu številu učencev, »vendar smo tudi mi vezani na roke za prejem vlog šol oziroma učencev«.
Na vprašanje, ali se res ne bi dalo tistim, ki odločbe dobijo po uradnem prijavnem roku, prilagoditi izpitne pole, z izpitnega centra niso odgovorili, so pa izpostavili, da so primeri, ko je potrebna priprava prilagojenega gradiva, še posebej problematični. »Tako je na primer časovno neizvedljivo tik pred izvedbo NPZ pripraviti prilagojeno gradivo za slepega učenca,« navajajo. Kjer pa prilagoditve lahko zagotovi šola sama – denimo podaljšan čas pisanja ali ločen prostor – so po njihovih besedah dogovori mogoči tudi tik pred izvedbo preverjanja.
Specialni pedagog dr. Marko Kalan pa opozarja, da čeprav je mogoče razumeti, da se pole težko pripravijo v zadnjem hipu, to ne pomeni, da se vse odločbe, ki pridejo po roku, avtomatsko »vrže v koš«. »Glede na to, da imamo v Sloveniji izredno zahteven osnovnošolski program, v zadnji triadi sploh, lahko povsem povprečni otroci, brez težav, komaj zmorejo vse zahteve, kaj šele otroci, ki imajo določene kognitivne primanjkljaje, ki jim onemogočajo vsakodnevno ustrezno funkcioniranje in učenje,« pravi. Ob tem poudarja, da se moramo zavedati, da odločba ni zagotovilo, da otrok s posebnimi potrebami z njo lahko povsem enako dosega rezultate in cilje kot vrstnik brez težav. »Sočasno pa prepoznavanje in ustrezna strokovna podpora učencem v osnovnih šolah nista univerzalna in enotna po vseh šolah, kljub sistemskemu vodilu pred odločbo,« pravi Kalan in izpostavlja, da zato marsikateri učenec pride do »pravilnega« načina učenja dokaj pozno, posledično pa pride pozno tudi do odločbe, kar bi RIC moral upoštevati.
In po Kalanovem mnenju problem NPZ ni omejen zgolj na vprašanje rokov in odločb, temveč sega še bistveno globlje – v samo zasnovo in izvedbo preverjanja
Problem je že sam način izvedbe
»RIC z NPZ kar močno posega v delovanje šol. Res je, da je ustanovljen s strani vlade, vendar subjektov za preverjanje veljavnih, zanesljivih, pravičnih, učinkovitih in preglednih preverjanj znanja ter izpitnih sistemov v osnovnih in srednjih šolah ter pri izobraževanju odraslih nima. Zato posega v čas šolanja učencev in dijakov, kar pomeni, da pomembno obremeni pouk,« pove Kalan in pojasni, da izvajanje NPZ pomeni izredno obremenitev celotnega pouka.
Kot pravi učiteljica na eni izmed ljubljanskih osnovnih šol, ki želi ostati anonimna, jo vsako leto skrbi, da če z učenci ne bo vadila reševanja pol NPZ, učenci ne bodo razumeli podanih navodil, rezultati bodo slabši, odgovornost za slab uspeh pa bo nosila sama. »Zato vsako leto velik del ur namenim samo pripravam na NPZ, izgubljeno podajanje snovi pa nadoknadim kasneje,« pove. Mnogi starši s svojimi otroki pole NPZ rešujejo tudi doma. »Pred nekaj leti, upam, da zdaj ni več tako, so ravnatelji reševanju preteklih pol namenili celo dodatne ure, na katere so učenci morali hoditi,« še opozori Kalan.
Po njegovem mnenju je povedano pokazatelj, kako zgrešen je cilj nacionalnega preverjanja znanja, če naj bi bil njegov namen pridobiti informacijo, koliko se učenec znajde v takih tipih nalog in koliko znanja pokaže. »Zato predlagam, da se pol NPZ predhodno ne rešuje in da naj učenci dejansko pokažejo, kako se znajdejo pri reševanju zapletenega navodila v polah na dan preverjanja. Šolam pa naj ostane osnovno poslanstvo: vzgoja in izobraževanje učencev skozi učitelja kot avtonomnega strokovnjaka, ki sam pripravlja navodila in izbira naloge, ne pa da se vse to veže na pole NPZ.«
Primer devetošolca z disleksijo in diskalkulijo razkriva razkorak med tem, da je NPZ opredeljen kot povratna informacija, in tem, da lahko v praksi vpliva na nadaljnje šolanje. Dokler bo imel dvojno vlogo, bodo roki in administrativna pravila trčili ob realnost šol in različne potrebe učencev. »Če je osnovno poslanstvo NPZ, da se pridobi povratna informacija o znanju, naj RIC slednje preveri konec šolskega leta, ko učenci zaključijo predmete, brez pritiskov zunanjih ustanov,« sklene dr. Marko Kalan.