V Sloveniji zakon omogoča otrokom s posebnimi potrebami, ki bi jih sicer napotili v šole s prilagojenim programom, tudi vključitev v redne osnovne šole. Vendar strokovnjaki opozarjajo, da država in šolske institucije ne naredijo dovolj za to, da bi otroci, ki bi se lahko šolali z vrstniki, mednje tudi res prišli.
»Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami je v Sloveniji postavil temelje za inkluzivno šolanje otrok s posebnimi potrebami, a za številne otroke s posebnimi potrebami še danes niso urejeni vsi pravni in praktični pogoji za njihovo uspešno šolanje skupaj z vrstniki,« pravita profesorici Alenka Šelih in Marija Kavkler, ki se ukvarjata zlasti z inkluzijo otrok z motnjami v duševnem razvoju. »Zakaj tudi pri nas sistematično ne razvijamo in uresničujemo inkluzivne vzgoje in izobraževanja?« se sprašujeta. Ob tem poudarjata, da se ta vprašanja nanašajo tako na otroke z motnjami v duševnem razvoju kot tudi tiste, ki so gibalno ovirani, slepi, ki imajo okvaro sluha, avtizem…
Število otrok narašča
Pred mesecem dni smo poročali, da se število otrok v šolah s prilagojenim programom, kot je ljubljanski Zavod Janeza Levca, povečuje. V minulih letih je naraščalo tako število oddelkov kot število otrok, ki so osnovno šolo izdelovali po nižjih izobrazbenih standardih. Zadnji dostopni podatki za šolsko leto 2017/2018 kažejo, da je bilo v devetletni prilagojeni program vključenih 1687 otrok, v šestletni (oziroma šest stopenjski) program pa 1236 učencev. Štiri leta prej jih je bilo 1433 v prilagojeni devetletki in 1099 v šestletnem programu. Strokovnjaki povečanje delno pripisujejo večjim generacijam otrok, delno pa drugim dejavnikom pri obravnavi posebnih potreb.
»Med otroki, ki se danes šolajo v specialnih ustanovah, je del otrok, ki bi se lahko izobraževal v rednih šolah s potrebnimi prilagoditvami in oblikami pomoči,« sta prepričani Alenka Šelih in Marija Kavkler. »Med skupinami otrok s posebnimi potrebami je vključevanje v praksi posebej omejeno za otroke z motnjo v duševnem razvoju. Do danes niso bili sprejeti ustrezni podzakonski akti, ki bi omogočili izvajanje teh določb: ni akta o razvidu osnovnih šol, ki bi sprejemale to skupino otrok, in ni nobene podzakonske norme, ki bi urejala vprašanje vsebine in oblike spričevala za učenca z motnjami v duševnem razvoju, kadar se šola po zanj primernem programu nižjega izobrazbenega standarda v redni osnovni šoli. Takšno stanje pomeni, da je otrokom kršena ena od človekovih pravic, ki jim jo zagotavlja zakon,« opozarjata.
Znanih je sicer nekaj primerov otrok z motnjami v duševnem razvoju, ki bi bili usmerjeni v šole s prilagojenim programom, pa jim je uspelo šolanje na rednih osnovnih šolah. Trenutno se na rednih osnovnih šolah šola še šest takšnih otrok, vendar, kot opozarja Alenka Šelih, brez ustreznih odločb.
»Urejanje področja posebnih potreb ni stvar ustreznosti podzakonskih aktov, temveč prenove celega sistema vzgoje in izobraževanja,« pojasnjujejo na ministrstvu za izobraževanje. Ob tem izražajo mnenje, da otroci z motnjo v duševnem razvoju standardov znanja, ki veljajo za redno osnovno šolo, kljub prilagojenemu izvajanju in dodatni strokovni pomoči praviloma ne zmorejo. »Pri tistih otrocih, za katere starši to možnost želijo imeti, komisija za usmerjanje najprej presodi, ali je to v otrokovo največjo korist. Če je korist prepoznana, tudi ministrstvo izvedbo omogoča na podlagi določb v področnem pravilniku,« pravijo.
Cena vključevanja
Strokovnjak za posebne potrebe Božidar Opara meni, da bi bilo treba prilagoditi predpise tako, da bi bilo vključevanje otrok z motnjami v duševnem razvoju, s čustvenimi ali vedenjskimi motnjami, ki zmorejo šolanje v redni osnovni šoli, bolj dostopno. »Poskusiti bi morali vsaj z vključevanjem v prve tri razrede redne šole,« je prepričan. Stroka se večinoma strinja, da vključevanje otrok s posebnimi potrebami v splošno populacijo lahko izboljša možnosti za njihov razvoj. »Šolski sistem je zelo rigiden, naravnan je na storilnost. A ta izjema ne bi zrušila šolskega sistema,« je prepričan Opara.
Vendar bi se morala država zavedati tudi cene takšnega vključevanja, opozarja predsednik združenja ravnateljev Gregor Pečan. »Vedeti je treba, da na Finskem ali Norveškem, od koder prihajajo ideje o inkluzivnem izobraževanju, v razredu poučujejo tudi trije ali štirje učitelji,« pravi Pečan. »Pričakovati, da bo en učitelj v razredu poučeval tri otroke s posebnimi potrebami, pet nadarjenih otrok in seveda tudi preostale učence, ki ne sodijo ne med prve ne med druge, pa je iluzorno,« pravi Pečan. »Vključevanje otrok z izrazitimi posebnimi potrebami je v vseh sistemih šolanja dražje, kot je šolanje vrstnikov brez posebnih potreb. To ne sme biti argument, da se ne vključuje nekaterih od teh otrok v redne osnovne šole,« dodaja profesorica Kavklerjeva.
Ministrstvo možnosti za izobraževanje otrok z izrazitimi posebnimi potrebami išče tudi v okviru ločenih oddelkov, ki pa delujejo v prostorih rednih šol. Enaindvajset osnovnih šol takšne oddelke že ima, pravijo na ministrstvu. »Od lanskega leta pospešeno iščemo tudi osnovne šole, ki bi gostile oddelke prilagojenih programov osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom za otroke z govorno-jezikovnimi motnjami in avtističnimi motnjami,« dodajajo. Za zdaj takšna oddelka delujeta na osnovni šoli Franceta Bevka v Ljubljani.
