Otroci v romskih naseljih: »Vodo nosimo s pokopališča. Kdaj mi bodo vrnili otroka?«

Otroci imajo otroke

»Ne vem, kaj naj rečem,« je v sredo zvečer, ko je nastajal ta članek, po telefonu rekla patronažna sestra, ki že dvajset let deluje v romskih naseljih na Dolenjskem. Prosila je, da ne zapišemo njenega imena, ker bi se zaradi tega, kar je povedala, lahko znašla v težavah. Opisovala je trud patronažnih sester, ki tudi zunaj svojega delovnega časa rešujejo težave romskih družin. »Predpisane obiske novorojenčka, ki jih krije zavarovalnica, pri Romih porabimo v enem mesecu, saj jih moramo obiskovati pogosteje kot preostale. Zgodilo se je že, da sem v službenem avtu vozila romsko mater na pregled k zdravniku. Tega ne bi smela storiti, saj to ni dovoljeno. Vendar sem jo, saj je le tako lahko prišla do zdravnika.« je pripovedovala. »K Romom grem tudi po službi, popoldan, saj med delovnim časom ni dovolj časa. V dvajsetih letih sem jim pustila ure in ure in vso svojo dušo« Z vzdihom je priznala, da v naseljih vidi »marsikaj«. Zvenela je obupano. »Poznam primere zanemarjenosti, pretepanj, zlorab, incestov. Nekatere sem lahko prijavila, nekaterih pa ne. Če sem ocenila, da je bolj pomembno, da ohranim zaupanje Romov, sem kaj tudi obdržala zase. Bolj pomembno je, da imam dostop do naselja, da lahko vstopim v barake in kamp prikolice. Tam lahko pomagam, kolikor lahko. Če bi jih prijavila, me Romi ne bi več spustili zraven.« Pozna primere, v katerih bi morali romske otroke staršem odvzeti, a tega ni mogoče izpeljati. »Otroka je že sicer težko odvzeti, težko pa je tudi najti rejnike, ki bi vzeli romskega otroka.« Da romskih otrok rejniške družine večinoma nočejo prevzeti, smo v minulih tednih slišali od mnogih sogovornikov, ki poznajo romsko problematiko na Dolenjskem. Nekdanja romska policistka in socialna delavka v romskih naseljih Nataša Brajdič Žagar je povedala, da v Krškem, kjer živi, ve za primere romskih otrok, za katere je sodišče že potrdilo, da je treba otroke odvzeti. »A so še vedno v naselju in hodijo okrog po Krškem,« je rekla. Naša sogovornica, patronažna sestra, pravi, da nima upanja, da bi se v romskih naseljih lahko kaj spremenilo. Zdi se ji, da nekateri Romi na Dolenjskem zaostajajo za več desetletij in da so tudi državne institucije zamudile desetletja, da bi njihov položaj izboljšale.

V središče pogovorov pa se ves čas vrača vprašanje vode in elektrike. Na Dolenjskem še živijo romske družine, v katerih otroci, tisti, ki hodijo v šolo, domačo nalogo delajo ob svečah. Romske matere, s katerimi sem govoril, so vse po vrsti pripovedovale, da brez tekoče vode težko umijejo svoje otroke pred odhodom v šolo in da jih drugi otroci zmerjajo, da smrdijo. Pred petnajstimi leti, ko sem začel spremljati romske zgodbe, so bile pripovedi povsem enake. Le da imajo tedanji otroci zdaj že svoje otroke.

Razmere v različnih naseljih so sicer različne, a na splošno velja, da romske deklice danes zanosijo prej kot nekoč. Šestnajstletne matere niso več redkost, rojevajo pa tudi mlajše. Družba se je od časov, ko so odraščali starši današnjih romskih staršev, spremenila in individualizirala. Skupnostna mreža je popustila. Starši svojih otrok ne morejo več nadzorovati. »Pobegnili« so jim na družbena omrežja, pravi ena naših sogovornic, ki zaradi iskrenih opisov razmer v romskih naseljih prav tako ni želela biti imenovana.

Na družbenih omrežjih, prek telefonov, se mladi Romi hitro povežejo in dogovorijo za zmenek. Sledijo spolni odnosi in beg od doma. Tudi Jasna H. je šla leta 2017 od doma. Prvega otroka je rodila pri šestnajstih. V vsakem od naslednjih let je rodila še po enega. Da na materinstvo in družinsko življenje ni bila pripravljena in da zanj tudi ni imela sredstev, je popolnoma jasno. Pomagati ji je poskušala njena mama, Jasna starejša, a gospa sama težko skrbi že zase in za vse preostale svoje otroke ter vnuke. V Goriči vasi so na koncu skupaj postavili nekaj barak in počitniško prikolico. V tej je danes kup otrok, kup kužkov, kup cunj, steklenička z mlekom in stara peč na drva.

Babica Jasna nam je pokazala tudi barako, v kateri je umrl Amadej. V njej ni ničesar. Jasna mlajša se je medtem odselila k bratu v zidano hišo, kjer sta s partnerjem uredila dve sobi in dve otroški posteljici. Za zdaj sta posteljici prazni. Po dojenčkovi smrti je namreč center za socialno delo ukrepal drugače in je preostala otroka Jasni H. in njenemu partnerju Kemiju B. začasno odvzel. Novorojenčka pa je odvzel tudi materi, ki je z Jasno H. bivala v isti baraki. Zgodilo se je za romske razmere nepredstavljivo: materi ga niso dovolili vzeti iz porodnišnice. Po dostopnih informacijah kočevski center za socialno delo pripravlja odvzem še sedmih romskih otrok. Katerih, nam ni uspelo izvedeti. Zdi pa se, da je dojenčkova smrt sprožila plaz ukrepov in razmislekov.

Na centru za socialno delo v Kočevju sicer pravijo, da se skrbi za romske družine že ves čas posvečajo v zadostni meri. Direktorica centra Katarina Hiti je v odgovoru na Dnevnikova vprašanja zapisala, da so ob tragedijah, kot je bila Amadejeva, prizadeti. »Center za socialno delo družine pozna in se z njimi dogovarja o spremembah in ustrezni zaščiti najbolj ranljivih, to je njihovih otrok. Vključujemo se v reševanje stisk in težav v naselju,« je sporočila Hitijeva. »Intenzivno delamo z družinami, ki potrebujejo pomoč in podporo pri učenju vsakodnevnih veščin. Sodelujemo z različnimi institucijami in izvajalci pomoči, vse z namenom zaščite otrok. Z družinami se pogovorimo, jim svetujemo in z njimi načrtujemo rešitve. Vključujemo jih v različne programe. Če ob intenzivnem delu na terenu, v družini, zaznamo ogroženost otroka ter ocenimo, da ga starši niso sposobni zaščititi, če je stopnja ogroženosti visoka, pa predlagamo sodišču ukrep odvzema. Najpogosteje je to začasen ukrep, ki ga kasneje lahko sodišče na predlog centra spremeni v trajnejši ukrep.«

Jasna H. je danes zaradi začasnega odvzema razočarana. »Predlagala sem, da me skupaj z otrokoma dajo v materinski dom. Ni mi uspelo,« je rekla. V novem bivališču nam je poleg otroških posteljic in otroškega kolesa, ki čaka na najstarejšega sina, pokazala še zakonsko posteljo, kavč, štedilnik in umivalnik s pipo. »Vode ni, ampak tu spodaj je cisterna,« je pokazala z roko pod pult. »Kdaj mi bodo vrnili otroka?« je vprašala.

Smrt kot pred petdesetimi leti

V nemogočih bivanjskih razmerah v Sloveniji sicer živi stotine romskih otrok in po raziskavi Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) so smrti romskih dojenčkov štirikrat pogostejše kot pri neromskem prebivalstvu. Smrti romskih otrok med prvim in četrtim letom so celo sedemkrat pogostejše kot v večinskem prebivalstvu, je pokazala raziskava. Statistični vzorec je sicer premajhen za dokončne zaključke, so opozorili na NIJZ. Če podatke primerjamo z zgodovinskimi statističnimi tablicami umrljivosti, ki jih hrani Statistični urad, pa se izkaže, da je umrljivost današnjih romskih otrok takšna, kot je bila umrljivost otrok v slovenskem prebivalstvu med leti 1950 in 1960. Raziskava NIJZ je pokazala tudi izrazito slabše zdravstveno stanje Romov v primerjavi s preostalim prebivalstvom.

Na osupljivo zdravstveno in smrtno statistiko med Romi je v preteklih dneh opozoril tudi zagovornik načela enakosti Miha Lobnik. Ministrstvu za zdravje je med drugim priporočil, naj presodi, ali je treba pripraviti »neodvisno, poglobljeno in celovito raziskavo ter ugotoviti dejavnike vpliva in vzroke za slabše kazalce zdravja in dostopnosti javnih zdravstvenih storitev za pripadnike romske skupnosti«. Ministrstvo naj pripravi tudi posebne ukrepe, priporoča zagovornik. »Cilj posebnih ukrepov je odprava velikih razlik v zdravju in dostopnosti Romov do zdravstvenega varstva,« pravi Lobnik.

Predsednik Zveze Romov za Dolenjsko Bogdan Miklič opozarja, da bi Romi potrebovali ustanovitev »romskih ambasadorjev zdravja«. Ti naj bi delovali na urgentnih centrih zdravstvenih služb. »V novomeški bolnišnici pa bi potrebovali nekoga, ki bi Rome ozaveščal o pomembnosti zdravstvene oskrbe žensk po porodu,« pravi Miklič. »Nujno bi potrebovali tudi posebno psihosocialno pomoč za romske ženske, otroke, mlade in odrasle moške. Zaradi bivanjskih razmer, neperspektivnosti in apatije je kriznih situacij veliko. Otroci se v takem okolju težko razvijajo, starši pa jim ne znajo pomagati, ker ne znajo pomagati niti sebi,« opozarja Miklič.

Naša sogovornica, patronažna sestra, je potrdila, kar je razvidno tudi iz dokumentov o družini Jasne H.: institucije, ki obravnavajo romske družine, vedo, da so otroci v nekaterih romskih družinah ogroženi. Vendar večinoma ne morejo, ne smejo ali pa ne upajo potegniti odločilne poteze, s katero bi jih zaščitili. V enem od dokumentov, ki se nanaša na Amadejevega starejšega bratca, je bil denimo že na samem začetku, ob njegovem rojstvu leta 2017, izražen dvom o varnosti družinskega okolja. »Zaradi koristi in zaščite otroka vas prosimo, da proučite in preverite razmere v družini in nam sporočite, ali je sploh dovolj varno, da odpustimo otroka iz porodnišnice v takšno okolje,« je socialna delavka iz porodnišnice pisala centru za socialno delo. Otroka so na koncu izročili. Pod kakšnimi pogoji oziroma garancijami, iz dokumentacije ni razvidno.

Pomembno vprašanje za državo je, koliko romskih otrok je bilo doslej že odvzetih. Irena Kralj, direktorica centra za socialno delo v Novem mestu, pravi, da na to vprašanje ni mogoče odgovoriti. »Statistike po etnični pripadnosti ne vodimo. Glede ogroženosti romskih otrok pa upoštevamo enake kriterije kot pri vseh drugih otrocih,« je zatrdila. »Primarno ne ugotavljamo, komu odvzeti otroka, ampak kaj lahko naredimo za to, da bi razmere v družini uredili. Če družina nima elektrike in vode, to še ne pomeni, da je otrok ogrožen. Če starši ustrezno poskrbijo zanj, lahko kolikor toliko normalno živi. Vedno sledimo najboljši koristi otroka. Ta pa je gotovo v tem, da živi v varnem zavetju svoje družine,« je prepričana. »Težava centrov za socialno delo je, da ne zmoremo ustrezno obravnavati vseh primerov, saj je socialnih delavcev premalo za vse težave. Tudi če bi okoliščine nakazovale, da je treba otroke odvzeti, moramo centri najprej intenzivno delati z družino in zbrati zajeten kup dokumentacije, s katerim lahko dokažemo, kaj vse smo naredili, da bi razmere uredili. Za to bi potrebovali več obiskov na terenu, torej zaposlitev več uslužbencev, dodatne delavce, ki bi jih lahko poslali k družinam,« opozarja Kraljeva.

Več sogovornikov iz zdravstvenih in socialnih služb nas je sicer opozorilo, da so institucije prisiljene za Rome prilagajati merila ogroženosti, saj je situacija v romskih naseljih nerešljivo zapletena. Začne se s pomanjkanjem vode in elektrike, nadaljuje s pomanjkljivo izobrazbo, pomanjkljivimi socialnimi veščinami, pomanjkanjem osebne odgovornosti, odrinjenostjo oziroma getoizacijo na robu večinske družbe, predsodki večinske skupnosti do Romov, stereotipi, kulturnimi posebnostmi Romov in celo njihovim vraževerjem, zaradi katerega jih je v nekatere ukrepe težko prepričati. »Še po dvajsetih letih ne vem, na katerem koncu bi potegnili, da bi razvozlali ta vozel. In mislim, da je vedno slabše,« je dejala naša sogovornica iz patronažne službe.

Sogovorniki pravijo, da je položaj Romov na Dolenjskem po osamosvojitvi Slovenije slabši, saj je cela generacija ostala brez služb, ki so jih v preteklih časih Romi še imeli. Padel pa je tudi alternativni model »zaposlitve« – zbiranje starega železa. Danes je cena kovinskih odpadkov tako nizka, da Romi več denarja porabijo za gorivo za prevoz, kot ga iztržijo od prodaje. Kot najšibkejši člen družbe so tako Romi postopoma zdrsnili v status nezaposljivosti, v pasivnost, posamezni pa tudi v kriminal.

Diskriminacija

Nataša Brajdič Žagar je bila v pogovoru povsem odkrita in ostrejša kot preostali sogovorniki. »Otroci v romskih naseljih niso zaščiteni! Smrti so sicer redke, a to ni bila prva strašna smrt dojenčka. Zgodilo se je že, da je materi z desetimi otroki dojenček zmrznil v naročju. Preostalih otrok ji še zdaj niso vzeli,« je vrelo iz nje. »Situacij, ki sem jih videla v romskih bivališčih, ni mogoče opisati. Po enem od obiskov v zatohli baraki, polni otrok, sem bruhala. Dogajajo se spolne zlorabe in ugrabitve.« Brajdič-Žagarjeva je pripovedovala o primeru spolne zlorabe mladoletne romske deklice v lokalnem naselju, ki je bila posneta s telefonom. Posnetek je zakrožil med ljudmi. »Veliko pristojnih je videlo ta posnetek, a nihče ni ukrepal,« pravi. Prepričana je, da je razlog za pasivnost socialnih delavcev in policije občutek nemoči, saj vseh kriminalcev med Romi ni mogoče poloviti in vseh otrok ni mogoče odvzeti. Razlog za umikanje pa je tudi strah. Povedala nam je, da je sama prijavila policiji domnevnega storilca posilstva, a je ta nadnjo iz maščevanja poslal dva mladoletna Roma, da bi jo pretepla. »Poznamo Rome, ki imajo debelo kartoteko, pa jim nihče ne more nič. Sistem Rome obravnava drugače kot Slovence,« je rekla. »To je dokazljivo z dokumentacijo in konkretnimi primeri.« Strinja se, da je treba v naselja napeljati vodo in elektriko, da bi bili najšibkejši Romi vsaj po tej plati zaščiteni, saj se v neurejenih naseljih voda in elektrika tudi preprodajata, po oderuških cenah. »Vendar vseh teh problemov ne more rešiti nihče drug kot najmočnejše strukture v državi – vlada oziroma ministri,« pravi Nataša Brajdič Žagar.

Iz organizacije Amnesty International Slovenije (AIS) so po smrti dojenčka v Ribnici sporočili, da so nad ravnanjem oblasti ogorčeni. »Nedelovanje na lokalni in državni ravni za številne romske družine povzroča življenje v človeka nevrednih razmerah, ki že same po sebi predstavljajo zdravstveno tveganje. Zato se tragedija ni zgodila samo tej družini, zgodila se je celi občini in celi naši družbi,« pravi direktorica AIS Nataša Posel. »Sramotno je, da povečana stopnja smrti romskih otrok vse do danes ni bila dovolj, da bi oblasti zagotovile vodo in elektriko in poiskale rešitve. Tako pa so prezgodnje smrti del romskih življenj,« opozarja Nataša Posel.

Več naših sogovornikov, ki imajo izkušnje z življenjem v romskem naselju, nam je sicer reklo, da se da za otroke skrbeti tudi brez tekoče vode in elektrike v baraki. Vendar je zahteva oblasti, da naj starši, ki imajo že tako nizke življenjske kompetence, zagotavljajo ustrezno raven higiene ali preskrbljenosti s tem, da po vodo hodijo na pokopališče ali k studencu v gozd, elektriko pa pridobivajo z agregatom, precejšen cinizem. »Nikogar ni mogoče obtoževati,« pravi romski svetnik iz Kočevja Marjan Hudorovič. »Res, da so družine dolžne vzdrževati red in preskrbeti otroke. A hkrati ni normalno, da morajo v 21. stoletju Romi prositi državo za priključitev na vodovod in elektriko,« zmajuje z glavo Hudorovič.

Optimizem?

Država in občine sicer trdijo, da elektrike in vode ni mogoče napeljati, če so romska naselja nelegalna. Ta problem ima tudi naselje v Goriči vasi. Vendar tedaj, ko so nastala, v času Jugoslavije, naselja še niso bila nelegalna. Država je njihov nastanek, resda z nepregledno ureditvijo, celo spodbujala, saj je želela, da bi Romi živeli na enem mestu. Legalni status pa so naselja izgubila po osamosvojitvi, s spremembo družbenega sistema in lastninske ureditve. Današnji Romi so se v teh naseljih že rodili, skoraj vsak poskus izselitve v legalna naselja pa je bil doslej blokiran. Protesti večinskega prebivalstva zoper preselitve romskih družin so stalnica. »Generacije, ki živijo brez vode in elektrike, nimajo možnosti za uspešno vključevanje v družbo. Le malo romskih otrok uspešno zaključi šolanje, stopnja brezposelnosti je visoka, razširjeno je tudi diskriminatorno ravnanje z romsko manjšino,« opozarja Nataša Posel. Tudi zagovornik načela enakosti je opozoril na skrb vzbujajoče podatke iz raziskave Evrobarometer, ki je maja 2019 pokazala, da Slovenci ocenjujejo, da so med vsemi družbenimi podskupinami najbolj diskriminirani prav Romi.

O tem, ali je legalnost naselij pogoj za vodovod, bo na koncu odločalo Evropsko sodišče za človekove pravice. To obravnava pritožbo več Romov, tudi iz Goriče vasi, zaradi odrekanja pravice do pitne vode. Ta je univerzalna človekova pravica, utemeljena z mednarodnimi konvencijami, zato domače (pravne) ovire državi niso v korist. Na kršitve zaradi omejevanja dostopa do vode in elektrike romskim prebivalcem je Slovenijo opozorilo tudi že več odposlancev in posameznih držav v okviru različnih človekoljubnih mehanizmov Organizacije združenih narodov. Da bo Slovenija na sodišču v Strasbourgu zaradi omejevanja dostopa do vode verjetno obsojena, je v internem dokumentu priznalo že tudi pravosodno ministrstvo. Kljub temu se na terenu ni premaknilo še nič.

Vendar, kot pravi neformalni zastopnik Romov v Goriči vasi Branko Hudorovič, je morda prav tragična smrt dojenčka sprožila nekaj novega. »Pred dvema tednoma je župan sklical novo komisijo za Rome, v katero so vključili policiste, center za socialno delo, občino, šolo, zdravstveni dom in mene kot predstavnika Romov,« je povedal. Na občini Ribnica sicer pravijo, da je še pred občino na potezi država. »Primarno je treba na državni ravni sistemsko urediti in namensko usmerjati sredstva iz socialne pomoči za reševanje stanovanjske oziroma bivanjske problematike,« je na Dnevnikova vprašanja odgovorila direktorica ribniške občinske uprave Tina Peček. Župani več občin, v katerih živijo Romi, so se že združili in vlado pozvali, »naj sprejme ustrezne ukrepe za obvladovanje nastalih razmer v povezavi z romsko problematiko«. Občina Ribnica je že lani s problemi v Goriči vasi seznanila tudi vladni urad za narodnosti.

Vendar direktor urada Stane Baluh nakazuje, da je žogica v resnici na strani občine. V preteklih letih je njegov urad vložil »več naporov za spodbuditev občine k bolj proaktivnemu delovanju in povezovanju vseh pristojnih institucij na lokalni ravni«, zatrjuje Baluh. Dogovorili so se celo za organizacijo posebnega dogodka za izboljšanje položaja Romov v Ribnici. Vendar se občina, tako Baluh, na koncu za to ni odločila…

Gospod Hudorovič je v sredo stal pred svojo hišo sredi naselja in rekel, da je kljub prelaganju odgovornosti z enih pleč na druga optimist. »Vidim, da imajo zdaj vsi interes, da bi se razmere v naselju izboljšale,« je komentiral vzpostavitev nove občinske »komisije za spremljanje položaja romske skupnosti«. »Mislim, da bi se zadeve dalo rešiti. Župan se zaveda, da nimamo elektrike in vode. Če bo treba, smo pripravljeni tudi premakniti naselje nekam, kjer bo možna legalizacija,« je dejal. Med pogovorom se je večkrat ozrl na drugo stran svojega dvorišča, kjer stojijo barake družine, ki ji je umrl otrok. »Oni so v tej zgodbi največji reveži,« je rekel.

Tisto popoldne, mesec dni po smrti, so se mati Jasna, oče Kemi in babica Jasna zbrali na pokopališču ob Amadejevem grobu. Oče je nanj postavil beli svečki in ju prižgal. Mama je pokleknila h gomili in jo gladila z roko. Na kupček je vračala grudice rjave zemlje, ki so se odkotalile na okoliški pesek. Nad klečečima staršema se je dvigoval bel križ s pozlačenim odrešenikom, ploščico z imenom in datumi. Otrok je bil na svetu dva meseca. Rodil se je v začetku novembra, živel je v najtemnejšem delu leta. Umrl je ravno takrat, ko se je sonce spet začelo dvigovati na nebo. Starša sta zrla v grob in molčala.