Z namenom zagotavljanja nemotenega pouka, večje zbranosti dijakov, več pogovora v živo in manj motečih naprav so na Srednji šoli za gastronomijo in turizem (SŠGT) Ljubljana uvedli uporabo posebnih torbic za varno shranjevanje mobilnih naprav.
Kot je pojasnila ravnateljica Inka Nose, so idejo dobili ob spremljanju primerov dobrih praks in rešitev, ki šolam omogočajo, da mobilne telefone fizično umaknejo iz neposredne uporabe, ne da bi jih dijakom odvzemale. »Telefon ostane pri dijaku, vendar ni ves čas dostopen. Pri tem se nam je zdelo pomembno, da ukrep ni usmerjen v nadzorovanje dijakov, ampak v ustvarjanje okolja, v katerem je manj motenj in več možnosti za zbrano delo,« je povedala ravnateljica.
Ukrep šole in pravila za uporabo torbic so začeli veljati minuli ponedeljek, med poukom, odmori in dejavnostmi v času pouka pa je uporaba mobilnih naprav odslej prepovedana. V vodstvu šole so dijakom in njihovim staršem pojasnili, da morajo dijaki ob prihodu v šolo svoje mobilne telefone, pametne ure in brezžične slušalke izklopiti ali nastaviti na letalski način ter jih shraniti v torbice in te zakleniti. Dijakom pri tem zjutraj pomagata dežurna učitelja, če potrebujejo še dodatno pomoč, pa se lahko obrnejo tudi na pomočnico ravnateljice in šolsko svetovalno službo.
Naloga šole, da postavi jasna pravila
Po besedah Inke Nose pri ukrepu ne gre za pilotni projekt v formalnem smislu, saj ga šola uvaja kot del svojih pravil in organizacije šolskega dela. Odločitev je, je pojasnila ravnateljica, povezana predvsem z njihovimi vsakodnevnimi opažanji, da mobilni telefoni pomembno vplivajo na zbranost, komunikacijo med dijaki in kakovost njihovega sodelovanja pri pouku.
»Telefon je postal stalni spremljevalec mladostnikov in pogosto posega tudi v čas, ki je namenjen učenju, pogovoru in neposrednemu socialnemu stiku. Zaradi pogostih digitalnih prekinitev so dijaki težje zbrani, hitreje izgubljajo pozornost, slabše vztrajajo pri zahtevnejših miselnih nalogah in vse težje ohranjajo tako imenovano učno kondicijo – sposobnost daljšega, poglobljenega in neprekinjenega miselnega dela,« je opozorila Inka Nose.
Dodala je, da se posledično zmanjšuje notranja motivacija dijakov za učenje, kar se lahko odraža tudi v učnih dosežkih in medosebnih odnosih v razredu. »Pri mladostnikih, katerih možgani se še razvijajo, je to še posebej pomembno,« je izpostavila ravnateljica. Poudarila je, da je cilj šole predvsem ustvarjanje pogojev za boljšo koncentracijo, več neposredne komunikacije in kakovostnejše delo pri pouku.
»Naloga šole je zagotoviti prostor, kjer lahko učitelji nemoteno poučujejo, dijaki pa se lahko v mirnem in spodbudnem okolju učijo. Pri tem ne gre zgolj za pravico posameznega dijaka, da uporablja svojo mobilno napravo, temveč tudi za pravico vseh drugih dijakov do mirnega, varnega in kakovostnega učnega okolja. Če uporaba telefona enega dijaka moti njegovo lastno zbranost ali vpliva na delo drugih, je naloga šole, da postavi jasna pravila,« meni Inka Nose.
Kako so novost sprejeli dijaki in starši?
Ravnateljica je povedala, da so o ukrepih razpravljali širše in sistematično skozi celotno lansko šolsko leto, v razpravo pa so bili vključeni učiteljski zbor, dijaška skupnost in svet staršev. Za mnenje so povprašali tudi strokovnjake, ki se ukvarjajo s tematiko digitalnih naprav in njihovega vpliva na mladostnike, pri odločitvi pa so upoštevali tudi podatke in ugotovitve različnih slovenskih in mednarodnih raziskav.
Nosetova nam je zaupala, da so bili tako kot pri vsaki spremembi tudi odzivi na ukrep različni. »Nekateri dijaki so bili sprva precej zadržani, saj je mobilni telefon pomemben del njihovega vsakdana. Tudi pri starših smo pričakovali pomisleke in vprašanja, predvsem glede načina izvajanja ukrepa, varnosti naprav, odgovornosti in morebitnih izjem. Zato nam je bilo pomembno, da smo ukrep vnaprej dobro pojasnili – njegov namen, način izvajanja in tudi situacije, v katerih je uporaba telefona dovoljena.«
Sogovornica je povedala, da so si s tem nakopali tudi precej dodatnega dela in veliko interakcij, med njimi tudi nekaj negativnih odzivov tako dijakov kot staršev. »Tega ne skrivamo in to smo tudi pričakovali. Za ukrep smo se odločili, ker gledamo dolgoročno. Za šolo bi bilo bistveno lažje, če ne bi naredili ničesar. Lahko bi tudi v prihodnje vsako leto ugotavljali, kako težko je poučevati, ker dijaki težko ohranjajo pozornost, zaradi česar so lahko manj uspešni, učitelji pa se pri tem pogosto počutijo skoraj nemočne. Lahko bi pustili, da stvari preprosto tečejo naprej tako kot doslej. Toda lažja pot ni vedno tudi prava pot.«
Ni prispevek, ampak varščina
Ravnateljica je izpostavila, da je cilj šole, da so dijaki uspešni in da razvijejo tudi sposobnosti, ki jih bodo potrebovali kasneje v življenju, zaradi česar so si zavestno naložili dodatno delo. Verjame, da bodo dolgoročne koristi ukrepa večje od trenutnega napora, in upa, da bodo tudi starši v tem prepoznali predvsem koristi za svoje otroke.
»Z dijaki smo ves čas jasno komunicirali, da jim telefona ne odvzemamo. Telefon ostane njihov, le v času pouka ga varno shranijo v za to namenjeno torbico in ga po koncu pouka ponovno uporabljajo. Prav tako smo jasno povedali, da mobilna naprava ostaja pomembno komunikacijsko in učno orodje ter da bo njena uporaba omogočena, kadar jo bo zahteval učni proces oziroma jo bo predvidel učitelj,« je pojasnila Inka Nose.
Povedala je še, da so v vodstvu šole torbice naročili pri specializiranem ponudniku takšnih rešitev, strošek nakupa pa nosi šola, saj so želeli zagotoviti enotno rešitev za vse dijake. Ti so morali za varščino za torbico, ki jo bodo uporabljali v času šolanja, plačati 25 evrov, omenjeni znesek pa jim bo po zaključku šolanja in ob vrnitvi torbice povrnjen.
»Takšen način smo izbrali, ker želimo dijake spodbuditi k odgovornemu ravnanju s pripomočkom, ki jim je dan v uporabo. Torbica ostaja last šole,« je pogovor sklenila ravnateljica SŠGT Ljubljana.