Po javni objavi dokumentov za državni prostorski načrt (DPN) so v družbi HSE SaŠa pripravili nov dokument s stališči in prejetimi pripombami ter ga posredovali ministrstvoma za naravne vire in prostor ter okolje, podnebje in energijo, od tam pa so ga posredovali nosilcem urejanja prostora. »Če bodo vsa mnenja pozitivna, bi lahko vlada sprejela uredbo o DPN že marca,« je ob predstavitvi plavajoče sončne elektrarne (PSE) povedal vodja projekta Simon Čižmek. S tem bo projekt prešel v fazo izdelave idejnega projekta in podrobnejše okoljske presoje. Ta bi se lahko po trenutnih ocenah zaključila v prvih mesecih prihodnjega leta, sledila bo objava javnih razpisov za izvajalce. Po najbolj optimističnem scenariju je začetek gradnje predviden v zadnjem četrtletju 2027.
Alternativnih lokacij niso presojali
Alenka Sever Keršinar, vodja oddelka prostorskega načrtovanja v HSE Invest, je povedala, da so v času javne razgrnitve prejeli 64 pisnih pripomb, dodatnih 19 je bilo podanih na javni obravnavi, večinoma od fizičnih oseb. Pripombe so si po vsebini podobne. »Nanašale so se na vodenje postopka, okoljsko presojo, vplive na vodni ekosistem, biotsko raznovrstnost, tudi varnost zaradi premogovniških ugreznin, na podlagi katerih smo DPN dopolnili. Ker prostorsko načrtovanje in faza pridobivanja dovoljenj ni upravni postopek, civilne iniciative pri tem niso mogle sodelovati kot stranski udeleženci.
Bodo pa imele to možnost v fazi okoljskih presoj in pridobivanja dovoljenj,« se je na kritiko civilne iniciative, Šaleškega eko gibanja, da niso imeli možnosti sodelovati v postopku, odzvala Sever-Keršinarjeva. In dodala, da je ključno, da je zakon o umeščanju naprav za obnovljive vire energije tako Družmirsko kot tudi Velenjsko jezero opredelil kot tisto vodno površino, na kateri je mogoče postaviti plavajočo fotonapetostno napravo. »To je bila osnova oziroma zakonska podlaga za prostorsko umeščanje PSE na Družmirsko jezero. Druge, alternativne lokacije, denimo postavitev sončnih elektrarn na strehe in degradirane površine, smo preverjali, a so se zaradi neustreznega potenciala izkazale za neustrezne in niso bile presojane,« je pojasnil Čižmek. In dodal je, da je naložba ocenjena na okoli 110 milijonov evrov. Predvidena ekonomska življenjska doba delovanja PSE je 30 let. »A to ne pomeni, da bo po tem času neuporabna. Z obetom novih tehnologij je v prihodnosti možna njena nadgradnja ali obnova, kar bo seveda predmet dogovorov. Strošek razgradnje pa je že vključen v projekt in v vsakem primeru bremeni vlagatelja.
Pot tlakujejo vodiku
Ob tem se družba HSE SaŠa, kot je povedal direktor Mitja Tašler, angažira pri projektu postavitve baterijskih hranilnikov na lokaciji TEŠ in severnojadranske vodikove doline. »Na obstoječi lokaciji TEŠ se je vodik že proizvajal, zato razvijamo novo vodikovo infrastrukturo. Prijavili smo se tudi za promotorje preobrazbe sistema daljinskega ogrevanja Šaleške doline,« pravi Tašler, ki obžaluje, da velenjska občina ni prepoznala prednosti PSE. »V Velenju imajo svojo vizijo razvoja, kar je povsem legitimno. Z občino Šoštanj pa smo razvili zdrav dialog in menim, da bodo koristi obojestranske,« meni Tašler.
V Šaleškem eko gibanju pa opozarjajo, da projekt PSE Družmirje ni okoljski, temveč predvsem ekonomska optimizacija za proizvodnjo vodika, saj je postavitev na vodni površini za vlagatelja bistveno cenejša, ker ni treba plačevati najemnin in pridobivati razdrobljenih parcel. Kar prinaša tveganje za naravo in lokalno skupnost. »PSE naj bi na leto proizvedla 140 gigavatov elektrike, kar bi lahko zadostovalo za oskrbo 35.000 gospodinjstev. A pri tem ne upoštevajo dejanske rabe energije, niti izgub v sistemu, ob tem da bo projekt prvenstveno namenjen podpori proizvodnji vodika v okviru severnojadranske vodikove doline,« navajajo v Eko gibanju. In opozarjajo, da so postopki oblikovani tako, da ljudi poslušajo, a jih ne slišijo. In da se najprej sprejme odločitev, nato se poišče stroka, ki jo potrdi; zakonodaja pa se vse pogosteje uporablja kot filter za izključevanje javnosti, ne kot zaščita narave.