»Ko rečeš nizko, nižje, najnižje in ko poznaš zgodovino državnega zbora, vidiš, da imamo res izziv,« je razpravo odprl Borut Sajovic. Omenil je Stevanovićeve izbrisane obsodbe, prelomljene politične obljube in ponižujoč odnos do poslank, vendar poudaril, da to niso osrednji razlogi za razrešitev. »Danes ne razrešujemo političnega nasprotnika. Naš cilj ni ustvarjanje še enega političnega spopada med desnico in levo sredino. Naš cilj je zaščita integritete državnega zbora,« je dejal. Do Stevanovićevega načina komuniciranja je bil kljub temu oster: »Pokroviteljstvo in poniževanje nista dokaz moči, ampak dokaz oholosti oziroma napuha.«
Predlagatelji Stevanoviću očitajo kršitev 85. in 93. člena ustave. Prvi četrtini poslancev zagotavlja pravico zahtevati izredno sejo, drugi pa državnemu zboru nalaga, da na zahtevo tretjine poslancev odredi parlamentarno preiskavo. »Beseda 'mora' pomeni neposredno in brezpogojno ustavno obveznost. Tu debate ni,« je poudaril Sajovic. Po njegovi oceni ni šlo za napako, temveč za »premišljeno in naklepno ravnanje«. Če bi državni zbor to sprejel brez posledic, bi lahko vsak prihodnji predsednik parlamenta sklenil, da pravila zanj ne veljajo, je posvaril. »Na takih praksah lahko vzklije seme tiranije večine in avtokratov ali celo diktatorjev.«
Stevanović: Odločal je državni zbor
Stevanović je razrešitev predstavil kot nadaljevanje političnih pritiskov na Resnico. Nagovor je začel z besedami, ki jih menda sliši med obiski po Sloveniji: »Ne pustite se jim.« Sam jim odgovori: »Ne bom se jim pustil.«
Pri odgovoru na glavni očitek je poudaril, da je obe izredni seji sklical v roku, nanju uvrstil zahtevani točki in poslancem omogočil glasovanje. »Potem pa je odločal državni zbor, ne predsednik državnega zbora.« Predsednik parlamenta poslancem po njegovih besedah ne more ukazovati, kako naj glasujejo. Če je postopek pomanjkljiv, ga je treba spremeniti, ne pa odgovornosti večine preložiti na predsedujočega. »Če bi sprejeli takšno logiko, predsednik parlamenta ne bi bil več predsedujoči državnemu zboru, ampak bi postal nadrejeni poslancem.«
Stevanović je priznal, da vse njegove odločitve niso bile popolne, zanikal pa je, da bi funkcijo zavestno uporabil za utišanje političnih nasprotnikov. »Za vsako svojo odločitev sem pripravljen prevzeti odgovornost. Ne bom pa prevzel odgovornosti za dejanja, ki jih nisem storil, za besede, ki jih nisem izrekel, ali za odločitve, ki jih je sprejel državni zbor kot celota.«
Oster napad na Stevanovića: »Pikapolonice ne zlorabljajte več!«
Predstavniki poslanskih skupin so se pri presoji Stevanovićeve odgovornosti razdelili predvsem ob vprašanju, ali je glasoval kot poslanec s svobodnim mandatom ali kot predsednik državnega zbora, od katerega se pričakuje večja institucionalna odgovornost. Janez Žakelj je v imenu poslanske skupine NSi, SLS in Fokus napovedal glasovanje proti razrešitvi. Opozoril je na uporabo različnih meril ter ob očitkih o Stevanovićevi preteklosti vprašal: »Si kdo v tej dvorani upa stopiti na tehtnico, ki meri moralno čistost?« Po njegovem predsednik parlamenta ne more biti odgovoren za rezultat glasovanja poslanske večine.
Za končni izid bo pomembno stališče Demokratov Anžeta Logarja, saj bi njihovi glasovi lahko odločili o zahtevani večini. Elena Zavadlav Ušaj je sporočila, da podpore Stevanoviću ne umikajo. Po besedah predsednika stranke Anžeta Logarja je ta »v dani situaciji edini možni predsednik državnega zbora«.
Asta Vrečko je v imenu Levice opozorila, da je Stevanović po svojem govoru zapustil dvorano in ni poslušal stališč poslanskih skupin. »Predsednik državnega zbora ni tukaj zato, da bi tehnično izvedel proceduro in nato dvignil roke od odgovornosti,« je dejala. Očitala mu je še pokroviteljski odnos do poslank in poudarila, da »šovinizem v državnem zboru nima mesta«.
Najbolj slikovit nastop je pripadel Andreji Rajbenšu iz Svobode. Stevanoviću je očitala, da bi moral ob zapletu s parlamentarnima preiskavama »gasiti požar, dejansko pa je prilival olje na ogenj«. Vodenje sej je opisala kot nevarnost, da parlament postane »arena za gostilniške zmerljivke«. Nastop je končala s Stevanovićevo primerjavo samega sebe s pikapolonico, ki ima nekaj črnih pik, vendar prinaša srečo. Rajbenšujeva ga je primerjala z invazivno harlekinsko pikapolonico, ki jo od domače ločuje večje število črnih pik. »Zoran Stevanović ima vedno več teh črnih pik,« je dejala in ga pozvala, naj pikapolonice ne zlorablja več, »ker si tega resnično ne zasluži«. Je pa iz razprave mogoče razbrati, da se Stevanoviću obeta dovoljšnja podpora poslank in poslancev.