Diplomirani anglist in sociolog kulture Peter Barbarič se je na Radiu Študent znašel leta 1978 in tam ostal trideset let – kot sodelavec in vodja glasbene redakcije, pozneje tudi glavni urednik in direktor. Ves čas pa je bil aktiven tudi na terenu: kot didžej v ljubljanskih klubih Palma, K4 in disko FV. Bil je menedžer številnim bendom, med drugim zasedbi Buldogi, pesnik, publicist in frontman novovalovsko-punkovske zasedbe Via Ofenziva Esad Babačić pa je povedal, da je bil menedžer tudi njihovi skupini, »celo kar oče, če pogledam nazaj. Žal ga nisem bolj spoznal, čeprav smo se v tistih časih veliko družili, se videvali na koncertih, je bil pa nedvomno dobri duh, to je bilo vsem jasno«. Bil je recimo tudi menedžer pri organizaciji koncertnih turnej Motorhead in Partibrejkers po nekdanji Jugoslaviji.
Bil je zraven tudi pri postavljanju in organizaciji festivalov Novi rock, Druga godba in Trnfest, znašel se je med pionirji glasbenega sejma Womex (Worldwide Music Expo), ki je danes referenčna točka v svetu za tovrstno glasbo. Leta 1996 je izdal legendarno knjigo Okopi slave: Štiri desetletja rock'n'popa, kjer se je razkrilo njegovo široko poznavanje slovenske glasbene scene in trendov. Pisal je tudi glasbene kritike in bil pozneje dolga leta nekakšna desna roka direktorice Mojce Menart na ZKP RTV Slovenija in deloval na RTV Slovenija; pripravljal je avtorski oddaji Etnofonija in Glasbena cesta.
»Peter je bil pravi posebnež, vedno oblečen v črno in s prtljago v nahrbtniku in raznih polivinil vrečkah, sicer pa zelo razgledan in izobražen, vedno je vse povedal naravnost, brez ovinkov in »diplomacije«, pravi levičar z izrazitim občutkom za pomoči potrebne,« ve povedati Mojca Menart. Spoznala sta se že v študentskih časih na Glasbeni mladini, »saj se ga z Gimnazije Bežigrad dejansko ne spomnim, je bil nekaj let starejši od mene. Ker sem se sama na Glasbeni mladini ukvarjala izključno z umetnostno glasbo – klasično in sodobno, on pa je bil bolj na alter sceni, prav dosti stikov takrat zunaj uredniških sestankov nisva imela, vse dokler se njune poti niso poslovno povezale. »V letih, ko sem ga na založbi angažirala na stike z javnostmi, je izredno lepo skrbel za svojo onemoglo mamo, znamenito zahtevno profesorico francoščine na Bežigrajski gimnaziji, šel je tudi kot prostovoljec na mejo v času tako imenovane begunske krize v Sloveniji). Na Womex je vedno potoval z avtobusom in potem zgrožen pripovedoval o pregledovanju potnikov na evropskih mejah, ki so bili na primer temnejše polti. Ko sem ga predstavila še kolegom na Prvem, so ga takoj angažirali kot velikega poznavalca etno, zlasti romske glasbe.«
Kolegi o Perotu
Publicist, profesor in raziskovalec sodobne glasbe Ičo Vidmar pove, da sta bila dolga leta »sotrudnika« na Radiu Študent. Pravi, da je bil »včasih dežurni gasilec in včasih tudi netilec požarov na najinem, našem radiu. Kot sodelavec Revije Glasbene mladine Slovenije je tja kot poseben 'untergrunt' oficir za zvezo vabil pisce z radia. Bil je glasbeni kritik z nepogrešljivo beležnico med koncerti in glasbeni novinar s posebnim okusom, zelo zvedavih, odprtih ušes. Bil je neortodoksen pri odkrivanju godb in plat bendov, ko je bila pravovernost zapovedana. Potem pa jo je ucvrl ravno v orto 'špuro', ko so se vsi naokrog nenadoma šli širokogrudne poslušalce.«
Vidmar se ga spomni tudi kot del ekipe Druge godbe. »Ko je bila frka in je odpadel koncert Butthole Surfers, se je na hitro spomnil, uporabil stare beograjske 'veze i poznanstva', obrnil par številk in v Ljubljani smo dobili novo 'trubaško'« verzijo Discipline kičme. Kmalu zatem je sfural še Orkestar Fejata Sejdića. Pero je Ljubljani predstavil tisto vrsto upičene radostno resne zabave, ki se je pozneje sfižila v plitke Balkan žure.« Zaradi njega je začel poslušati The Gun Club, ko še niso bili poznani, skupaj sta šla tudi v tujino na tri koncerte Jeffreyja Leeja Pierca in bande, preden so pripotovali v Ljubljano na Drugo godbo. »Enkrat pomladi 1989 smo šli z avtom na pop festival brezveznega imena daleč na nemški sever, a ponujeni menu je bil preveč mamljiv, da ne bi šli: med tremi pop bendi so se zvrstili – The Gun Club (ravno po albumu Mother Juno), Sonic Youth (po albumu Daydream Nation) in Nick Cave & The Bad Seeds. Tipično Perotu je takrat izjavil: »Ej, a se teb' tud zdi, da Cave poje v slovenščini?« Spogledala sva se in krohotala do nezavesti. Cave je res zavijal po dolenjsko.«
Razgledan promotor
»Na svidenje, Peter Barbarič, sosed izza Bežigrada,« pa pravi Miha Zadnikar, kulturni in družbeni aktivist, njegov radijski sodelavec na Radiu Študent. »Pero je bil pomemben, široko razgledan glasbeni promotor, menedžer in organizator, nekaj časa ud pri berlinski založbi Piranha Records, predano je skrbel, da so ciganske in druge zasedbe z jugoslovanskega Juga prestopile lokalne okvire, dosegle nas in Zahod. Silno rad in redno je potoval z avtobusom po Balkanu, še najpogosteje ga je pot zanesla k 'svojim' v Makedonijo.«
Petra Barbariča ima v lepem spominu tudi Bogdan Benigar, vodja festivala Druga godba: »Ko me je Ičo Vidmar kot urednika drugogodbene redakcije na Radio Študent pripeljal na sestanek programskega odbora festivala Druga Godba, je bil Peter takrat programski vodja festivala. Bilo je februarja 1992. Kakšen mesec pozneje me je vzel s sabo na Dunaj, kjer sva opravila sestanek s Slavkom Ninićem, vodjem Wiener Tschuschenkapelle, ki so istega leta nastopili na Drugi godbi. Leto pozneje sva šla skupaj na Berlin Independence Days, festival, iz katerega se je leta 1994 rodil Womex. Kot urednik Revije GM in Glasbene Revije Glasna je objavil moj prvi članek, ki je bil po njegovi zaslugi že mnogo boljši kot nekaj mojih začetnih ocen albumov v oddaji Tolpa bumov na Radiu Študent, do katerih, kot urednik glasbene redakcije, ni bil prav nič prizanesljiv. Ko sem prevzel vodenje Druge godbe, sem ga povabil, da ostane v programskem odboru. In je ostal vse do leta 2003. Potem sva ostala v spoštljivih profesionalnih odnosih.«