Junija letos bo začel veljati evropski akt o migracijah in azilu, ki med drugim prinaša obvezno solidarnost med članicami Unije ter hitrejše in učinkovitejše azilne postopke. Ključen del pakta je tako imenovani solidarnostni mehanizem, ki se začne uporabljati junija letos in naj bi zagotovil učinkovito podporo tistim državam članicam, ki so bolj obremenjene zaradi migracij. Trenutno so to Grčija, Španija, Italija in Ciper.
Cilj pakta je, da države članice bodisi »prevzamejo« migrante od bolj obremenjenih članic bodisi v solidarnostni sklad namenijo finančna sredstva. Letos naj bi, kot navaja izvedbeni sklep, iz obremenjenih držav premestili 21.000 migrantov, v solidarnostni sklad pa naj bi se steklo 420 milijonov evrov finančnih prispevkov držav, ki dodatnih migrantov ne bodo sprejele.
Sklep še navaja, da se z resnimi razmerami v povezavi z migracijami trenutno soočajo Bolgarija, Češka, Estonija, Hrvaška, Avstrija in Poljska, ki bodo lahko zaprosile za izjemo pri sodelovanju v mehanizmu. Ob tem je Nemčija napovedala sprejem 4555 prebežnikov, Francija pa 3361. Madžarska in Slovaška se nista zavezali glede nobenega ukrepa v okviru solidarnostnega sklepa – ne glede prevzema migrantov ne glede plačila v solidarnostni sklad. Kakšne sankcije bi lahko sledile v takšnem primeru, za zdaj ni znano.
Kaj pa Slovenija?
Slovenska vlada se je decembra lani odločila, da naša država leta 2026 ne bo prevzela prebežnikov iz drugih držav članic Evropske unije, temveč bo v solidarnostni mehanizem Unije prispevala 1,8 milijona evrov. Kot so izračunali v nevladni organizaciji Ambasada Rog, to pomeni približno 20.000 evrov za vsakega begunca, ki ga bo Slovenija »zavrnila«.
Kot so pojasnili na ministrstvu za notranje zadeve, bi morebitne premestitve prebežnikov dodatno obremenile postopke mednarodne zaščite in nastanitvene zmogljivosti v Sloveniji. »Ko se bodo migracijski tokovi proti državam v notranjosti zmanjšali, vključno s Slovenijo, bodo razbremenjene tudi kapacitete in takrat se lahko sprejmejo tudi drugačne odločitve,« je pojasnil Matej Torkar, direktor direktorata za migracije na notranjem ministrstvu.
Spomnimo: pred dobrima dvema tednoma smo pisali o upadu nedovoljenih prestopov meje, z notranjega ministrstva pa so nam takrat sporočili, da azilne enote v Sloveniji niso polno zasedene in da zato niso nikoli vzpostavili dodatnih azilnih izpostav na mejnih prehodih. Zdaj pa odločitev o vplačilu v solidarnostni sklad pojasnjujejo z navedbo, da dodatnih migrantov ne morejo sprejeti, saj so »pri oceni administrativnih in nastanitvenih kapacitet upoštevani trendi preteklih let. V pripravljenosti moramo imeti določeno število kapacitet, ki se glede na izkušnje zlasti sredi leta polnijo.«
»Preplet interesov in pragmatike«
»Medtem ko v Sloveniji spremljamo burna predvolilna soočenja, je vlada potihem sprejela sklep, ki jo uvršča na skrajno desnico,« je do odločitve oster Miha Blažič iz Ambasade Rog. Meni, da za odločitvijo ne stoji noben objektiven razlog. »Slovenija je že danes na repu Evropske unije po številu obravnavanih prošenj za azil, še nižje pa je po dejanskem številu podeljenih statusov begunca,« pravi. »Če ima torej država težave s 'preobremenjenostjo', je to izključno zato, ker v dobrem desetletju praktično ni uspela povečati svojih sprejemnih kapacitet niti za nekaj postelj. Tako je slovenski azilni sistem tudi v letih, ko število prošenj za azil drastično pada, ves čas na robu kolapsa, politiki pa vpijejo o 'krizi' in 'izrednem stanju',« meni Blažič. Ob tem je pomembno izpostaviti, da je število prosilcev za azil v primerjavi z vsemi drugimi tujci, ki jim država letno podeljuje vizume, zanemarljivo majhno. »Znotraj njih pa je tistih, ki bi predvidoma prišli v Slovenijo prek relokacije, manj kot 100,« opozarja Blažič.
Politolog dr. Marko Hočevar s Fakultete za družbene vede v Ljubljani meni, da je dotična odločitev vsaj deloma politično preračunljiva oziroma povezana s predvolilnim časom – tudi zato, da SDS ne bi znova odprla vprašanja migracij in kampanje gradila na njem. Po njegovem mnenju pa odločitev najbolj škodi Levici in SD, pri čemer je bila verjetno sprejeta v večinskem delu vlade, torej v Svobodi. »Pri tej odločitvi gre za preplet interesov in pragmatike. Evropska unija se namreč čedalje jasneje postavlja v logiko, kdaj so migranti potrebni. Ko je šlo za nemško industrijo in veliko pomanjkanje delovne sile, so bili migranti nujni in država je odprla meje. Danes so delavci še vedno potrebni, le da sta se kapital in država odločila, da bosta pomanjkanje reševala bolj načrtno, z organiziranim uvažanjem delavcev,« stanje migrantske politike ocenjuje dr. Hočevar. »Razni ukrepi različnih slovenskih vlad pa kažejo, da pri določenih vprašanjih razlika med liberalnimi koalicijami in desno politično opcijo ni nujno tako velika, kot se včasih zdi. Če pogledate, kdo je uvedel Šutarjev zakon, kdo je postavil žičnate ograje … Pri teh vprašanjih, kljub liberalni retoriki, politični okvir razprave pogosto določajo isti pritiski, isti strahovi in isti interesni premiki,« dodaja.
Podobnega mnenja je Miha Blažič, ki pravi, da odločitev slovenske vlade kaže na to, kako si večina evropskih držav predstavlja solidarnost. »To je solidarnost med bogatejšimi državami imperialističnega centra, da si pomagajo pri ohranjanju neenakosti – neenakosti med državami na severu in državami na jugu, kot tudi neenakosti med prebivalci znotraj EU, katerih pravice se vse bolj delijo glede na njihovo poreklo in barvo kože. Žal se Slovenija priključuje tej skupini in ji pomaga pri vzdrževanju krivičnega reda trdnjave Evropa. In to ravno v dneh, ko je Španija pokazala tudi drugačno obliko solidarnosti: odločila se je, da bo več kot pol milijona pribežnikom legalizirala bivanje,« sklene. Pakt bo začel veljati junija, slovenska odločitev za leto 2026 pa je prvi jasen signal, da bo »solidarnost« za marsikatero državo predvsem finančna postavka.