Čemu naj bi se denimo odpovedali pri gospodarjenju z gozdovi? Naj bi se vrnili do ročne žage, ki ne potrebuje fosilnih goriv, ali šli nazaj do sekire iz kremena? Tedanji človek je po splošnem prepričanju živel zelo ekološko. Imel je bivališča iz lesa, prav tako večino orodja, za določena opravila si je izdelal pripomočke iz kosti uplenjenih živali ali iz kamna. Uplenjene živali in živali, ki jih je gojil kot živinorejec in poljedelec, je uporabil za prehrano, kožo pa za oblačila in obutev. Toda s požiganjem in krčenjem gozdov od neolitika, ko so poraščali večji del Evrope, do novega veka je za potrebe poljedelstva in poselitve za več kot polovico zmanjšal obseg gozdov ter s kuhanjem in gretjem v ozračje spuščal tudi CO2. Tudi tedanji človek torej ni bil ogljično nevtralen, čeprav je drevesa podiral s sekiro.
Prve sekire so bile iz jelenovega roga
Sekira je staro in široko razširjeno ročno orodje, ki se že več tisočletij uporablja za oblikovanje in presekovanje lesa, podiranje dreves, pa tudi kot orožje in obredni simbol. Prve sekire za podiranje dreves iz jelenovega roga so imeli že v mezolitiku v predelih današnje severne Nemčije, Poljske in južne Skandinavije. Učinkovitejše od izdelanih iz roga so bile sekire iz kremena. Kamnite sekire iz neolitika, ki so imele gladko izdelavo, so bile nasajene na dolgo toporišče. Neolitski človek je potreboval les za kurjavo, orodja, bivališča, pasti, čolne…
Z iznajdbo tehnologije pridobivanja in obdelave kovin so se pojavile bakrene, bronaste in nato železne sekire, ki so bile v primerjavi s kamnitimi trajnejše in učinkovitejše. Večina sodobnih sekir ima jekleno rezilo in leseno toporišče.
Norec – nepogrešljivo orodje sekirnega kovača
Kovači, ki jih danes skoraj ni več, so bili skozi zgodovino izredno pomembni obrtniki, med njimi tudi sekirni kovač, ki je izdeloval sekire, plenkače, rezilnike, fouče…
Sekirni kovač je imel svojo delavnico ob vodi, ki je poganjala meh, norca in brus. Za izdelavo orodja je moral imeti primerno opremljeno delavnico: kurišče, kjer je z ogljem segreval kovino, z mehom je dovajal zrak, da je dosegel primerno temperaturo ognja, z norcem je koval in oblikoval železo ali jeklo, z brusom pa je izdelke dodelal. Norec, repač ali tolkač je bilo posebno večje kladivo, ki ga je poganjalo vodno mlinsko kolo, zato je močno in neprestano udarjal. Kovač je moral le umno premikati žarečo kovino, da je norec ustvaril želeni kovani izdelek. Vsak kovač je svoj izdelek opremil s posebnim znakom, z njim je jamčil za kvaliteto orodja.
Do 18. stoletja so ljudje za sečnjo dreves v gozdovih uporabljali sekiro, čeprav so bile žage že poznane. Delo s sekiro so namreč lahko opravljali sami, niso potrebovali pomočnika, drevo pa so lahko odsekali nizko pri tleh. Slabost je bila, da je pri poseku in presekovanju nastalo veliko iveri in s tem velik odpadek lesa. Toda dokler je bilo lesa v izobilju, o tem niso razmišljali. Ocenjevali so, da gre pri sečnji in presekovanju s sekiro v izgubo od 4 do 20 odstotkov lesa. Ko jih je začelo skrbeti, da bo lesa sčasoma primanjkovalo, pa so si državne oblasti že v 18. stoletju začele prizadevati, da bi pri podiranju drevja in razrezovanju posekanih dreves namesto sekire uporabljali žago. Pot uvajanja žage v delo v gozdu pa ni bila ne lahka ne enostavna; žaga se je uveljavila šele po odpravi servitutov (služnostne pravice v gozdovih) v drugi polovici 19. stoletja, ko je prešla v kmečko last okoli polovica gozdov.
Robidnica manj učinkovita od amerikanke
Več kot stoletje je moralo miniti, da se je dvoročna žaga uveljavila pri gozdnem delu, saj je bila pri poseku in prerezovanju mnogo učinkovitejša od sekire. Po vrsti zobovja poznamo v glavnem dve vrsti žag. Prva je gozdna žaga z enakokrakim zobovjem, taki žagi pravimo gozdna žaga robidnica. Pri njej so vsi zobje enaki, le da so eni razprti in brušeni na eni, drugi pa na drugi strani. Ker so morali z žago opravljati več precej različnih opravil, obrezovati, dolbsti in čistiti žagovino iz rezi, je bila robidnica manj učinkovita od druge dvoročne gozdne žage s kombiniranim zobovjem, ki ji pravimo amerikanka. Tu različno oblikovani zobje opravljajo vsak svojo posebno nalogo, eni režejo, drugi pa dolbejo in čistijo rez.
Da je bilo delo z žago res učinkovito, sta morala z njo delati dva usposobljena in sinhronizirana delavca, žaga je morala biti tudi pravilno nabrušena in zobje ustrezno razprti. Predvsem od brusilcev, ki so bili pravi mojstri svojega poklica, je bila odvisna učinkovitost dela z dvoročno žago. Veliko produktivneje je bilo namreč prekiniti delo, nabrusiti žago in se spet z večjim elanom lotiti dela kot pa se mučiti s skrhano žago.
Seveda pa brez sekire kljub uporabi žage ni šlo. Sekiro so uporabljali za izdelavo zaseka, s katerim so določali smer padca drevesa, s sekiro so zabijali kline ali zagozde, drevo oklestili. V obdobju, ko drevje ni bilo v soku in je bilo lubje debelo, pa so les s sekiro tudi olupili. Praksa je pokazala, da so učinki večji, potrebnega pa je tudi manj truda, če uporabljajo različne sekire za sekanje in kleščenje. Za sekanje so uporabljali tanjše in krajše rezilo.
Naporno in nevarno delo pri sečnji v gozdovih so spremljale številne nezgode, velikokrat tudi s smrtnim izidom. Nekdanji sodelavec, ki je kot mlad fant pomagal očetu pri sečnji v nanoških in hrušiških gozdovih, je slikovito opisal pot domov: »Po celodnevnem delu v gozdu so se mi roke kar po tleh vlekle!« Gozdni delavci, še bolj pa kmetje, so imeli pogosto neprimerno orodje, še večje so bile razlike pri vzdrževanju. Težko so sprejemali novosti, njihova misel je pogosto bila: »Če je moj oče tako delal, in tudi sam že toliko let delam tako, potem ne more biti nič boljšega!«
Začelo se je s kirurškim orodjem za žaganje trupel
Težnja, da bi mehanizirali težko gozdno delo ali posamezne faze tega dela, se je kazala v prizadevanjih, da bi mehanizirali eno najtežjih opravil pri podiranju gozdnega drevja, to je podžagovanje. Pri podiranju mora delavec z ročno žago v precej neprikladni legi, sklonjen, klečeč na neravnem terenu vleči žago in še paziti, kam in kako bo padlo spodrezano drevo. Z motorno žago so poskušali olajšati to naporno delo.
Prve motorne žage, bolje bi jim rekli stroji za podiranje dreves, so se pojavile že v osemdesetih letih 19. stoletja, vendar so bile tehnično neprimerne za delo v gozdu. Bilo je veliko poskusov, zadovoljivega rezultata pa ni bilo. Prve bencinske motorne žage so imele žagne liste, ki so se kot pri ročnem žaganju premikali sem in tja. Iskali pa so rešitve z brezkončno ali sestavljeno verigo za podiranje dreves.
Prve omembe vredne verižne žage segajo v leto 1830. Takrat so se ortopedi specializirali v uporabi novega instrumenta, imenovanega osteotome. Izumil ga je nemški izumitelj Bernard Heine. Instrument so uporabljali kot kirurško orodje in je bil sprva razvit kot enostavna naprava za rezanje človeških trupel. Postal je prava alternativa drugim kirurškim orodjem, denimo kladivu in kirurški žagi. Členi verige so sestavljeni iz majhnih zobcev z ostrim robom za rezanje. Veriga se je premikala po vodilni letvi s pomočjo premikanja ročice, ki deluje na zobato kolo. Na tej osnovi so iskali rešitev za gozdarske motorne žage. Kar 60 let je trajalo, od leta 1858, torej od prvih patentov verižnih žag, do uspešnega patenta Charlesa Wolfa (1920).
Prva ročna motorna verižna žaga je bila sector, konstrukcija švedskega inženirja Westfelta, ki se je pojavila v obdobju prve svetovne vojne (1916). Poskusi, ki so jih leta 1916 in 1917 delali na Norveškem, pa niso bili obetavni. Prve uporabne motorne verižne žage so bile dvoročne, torej sta bila za delo z njimi potrebna dva delavca. Bile so neokretne in težke, tehtale so okoli 70 kilogramov. Za delo in prenos dvoročne motorne žage so bili potrebni kar trije delavci. Prve prave prenosne dvoročne motorne verižne žage na svetu, ki so imele vse značilnosti, potrebne za uporabo pri gozdnem delu, je leta 1925 izdelalo podjetje E. Ring iz Berlina. Dvoročne bencinske motorne verižne žage so proizvajali pod imenoma rinco in erco vse do leta 1945.
Po letu 1940 so se začele pojavljati zamisli o razvoju lažjih, manjših in bolj priročnih motornih verižnih žag. Leta 1942 novoustanovljeno podjetje Industrial Engineering Limited (IEL) je leta 1944 izdelalo prototip, leta 1946 pa prvo enoročno verižno žago na svetu, poimenovalo jo je IEL beaver, težka je bila 15,8 kilograma. To je bil začetek enoročne sabljaste motorne žage, kakršne poznamo danes. Petdeseta in začetki šestdesetih let dvajsetega stoletja so bili zlata doba napredka in razvoja motornih, sabljastih verižnih žag.
Kako so uvajali motorne žage v slovenske gozdove
Po drugi svetovni vojni je bilo v Sloveniji nabavljenih in dodeljenih okoli 120 motornih žag različnih znamk; dvoročne so tehtale od 42 do 67 kilogramov, enoročna nemška stihl je tehtala 25 kilogramov. Raznovrstnost znamk in tipov je oteževala oskrbo z rezervnimi deli, delavci so bili slabo usposobljeni za delo, prav tako mehaniki. Škripalo je pri negi in vzdrževanju, rezultati so bili bolj borni. Zato so na začetku petdesetih let (po letu 1951), ko je prenehal pritisk za njihovo uporabo, izginile iz slovenske gozdne proizvodnje.
Prve motorne žage, ki so bile dvoročne in zelo težke, je bilo po neravnem terenu težko prenašati. Mnogih za posek predvidenih dreves se zaradi njihove nedostopnosti in neokretnosti žag ni dalo posekati. Take ročne motorne žage so bile primerne predvsem za delo v lesnih skladiščih, manj pa za delo v gozdu. Z uporabo boljših materialov se je njihova teža postopoma zmanjševala, kljub temu pa se za delo v gozdovih niso uveljavile.
Moralo je miniti desetletje, ko so se na začetku šestdesetih let na trgu pojavile kvalitetnejše in lažje enoročne sabljaste motorne žage, ki so do sredine šestdesetih let v državnih gozdovih popolnoma nadomestile ročne žage amerikanke. Čez dobro desetletje pa so postale ročne žage amerikanke tudi pri kmetih le še zgodovina.
Da je bila motorna žaga kar najbolj izkoriščena, so bile oblikovane delovne skupine z od štirimi do šestimi delavci. Z motorko je smel delati le usposobljen motorist. Namenjena je bila le za posek drevesa in razrezovanje, klestili pa so delavci s sekiro. Ko so prišle nove, lažje in okretnejše motorne žage, so delavci vsa dela razen lupljenja že opravili z motorno žago. Počasi je odpadlo še lupljenje, najprej le pozimi, ko so porabniki prevzemali les v lubju, sredi sedemdesetih let dvajsetega stoletja pa so po Sloveniji začela obratovati mehanizirana skladišča lesa, kjer so najprej les iglavcev obelili, nato pa še skrojili in ločili. Učinki sekačev so se v dvajsetletnem obdobju (med letoma 1960 in 1980) povečali za pet- do šestkrat.
Prve motorne žage so prekoračevale dopustne, takrat zelo tolerantne zdravju škodljive meje tako pri ropotu kot pri tresljajih in z nobenim takrat uporabljenim zaščitnim sredstvom obremenitev ni bilo mogoče bistveno zmanjšati. Pri gozdnih delavcih so se že po nekaj letih dela z motorno žago pokazala obolenja rok. Ker ni bilo drugih, je bil edini zaščitni ukrep proti škodljivemu vplivu dela z motorno žago menjavanje delavcev. Ti naj bi čez dan le krajši čas delali z motorno žago, preostali čas pa opravljali druga dela. Kljub temu je zaradi težkega fizičnega dela z motorno žago veliko poklicnih gozdnih delavcev v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja končalo svojo delovno dobo kot delovni invalidi.
Motorne žage pa so se posodabljale, bile so vse lažje, vse manj je bilo tresljajev, delavci so uporabljali vse bolj učinkovita osebna zaščitna sredstva. Kljub stalnim izboljšavam motornih žag pa pri daljši uporabi ni bilo mogoče v celoti odpraviti negativnih vplivov vibracij, hrupa in vdihavanja izpušnih plinov. Tudi to je, poleg vse dražje delovne sile in zaostajanja cen lesa, vodilo v iskanje novih racionalizacij – k strojni sečnji.
Prvi stroji za sečnjo v gozdovih
O pojavu strojne sečnje lahko govorimo od konca petdesetih let 20. stoletja, ko so v Združenih državah Amerike razvili in začeli uporabljati prve stroje. Podobno je razvoj potekal tudi v skandinavskih državah. Razlogi za uporabo strojev za sečnjo so bili zagotoviti varno in čim manj obremenjujoče delo, pri tem ni šlo le za etično, temveč tudi ekonomsko vprašanje.
Danes imamo stroje, s katerimi lahko delamo v zelo različnih delovnih razmerah ter tudi v deželah z zelo pestrimi terenskimi značilnostmi. Šest desetletij razvoja in nenehnih izboljšav nas pripelje do sklepa, da delo v gozdu še nikoli ni bilo tako učinkovito, varno in na neki način tudi udobno.
Vendar to tehnologijo pri nas preveč povezujemo z načini gospodarjenja z gozdovi v deželah, kjer je bila razvita. Strojna sečnja je bila namreč razvita za golosečno gospodarjenje v Severni Ameriki in Skandinaviji. Pri nas je sečnja na golo prepovedana že od petdesetih let 20. stoletja. Uvajanje strojne sečnje pri nas je zato ustvarjalo odpor pri delu stroke in javnosti, ker se ga je enostavno povezovalo s sečnjo na golo. Res je sicer, da se je strojna sečnja pri nas sprva uveljavila predvsem pri sanaciji po ujmah in s podlubniki prizadetih gozdov. Podiranje in pospravljanje drevja, ki leži križemkražem, je izredno nevarno in dela v takšnem gozdu se lahko varno lotijo le posebej izurjene skupine sekačev in traktoristov. Stroji za podiranje in kleščenje pa so tu zelo učinkoviti, saj podrta drevesa primejo, jih premaknejo, obdelajo in zložijo na mesta, od koder jih odpelje ali odvleče traktor.
Dolgo se je ocenjevalo, da za sečnjo, ki jo izvajamo pri nas in v srednji Evropi, stroji ne bodo uporabni, a so v osemdesetih letih omenjeno tehnologijo začeli uspešno uporabljati tudi pri redčenjih in v devetdesetih pri sečnji listavcev. Na eni strani so se sodobni, manjši, okretnejši stroji prilagajali podobnemu načinu gospodarjenja, kot je pri nas: redčenju, pomladitveni sečnji, prebiralnemu gospodarjenju. Seveda pa je bilo za to potrebno skrbno načrtovanje in usposabljanje strojnikov za odločitve, kje stroj uporabiti in kako, hkrati pa zagotoviti dovolj posekane količine, da je stroj racionalen. Na drugi strani so naši gozdarski strokovnjaki počasi spoznali, da je na določenih površinah možna uporaba stroja tudi pri nas. Počasi to sprejema tudi javnost. Tehnologija strojne sečnje torej ni vezana le na golosečni način gospodarjenja, zahteva pa primerno koncentracijo lesa na delovišču in druge pogoje, ki jih pri nas v mnogih primerih ni težko izpolniti.
Več kot polovico lesa na svetu posekajo strojno
V Evropski uniji se deleži strojnega poseka lesa iz leta v leto povečujejo. Več kot polovica lesa je v svetu posekana strojno. V industrijsko visokorazvitih evropskih državah je strojna sečnja daleč najpogostejša oblika pridobivanja lesa. Na Švedskem in Finskem praktično ves les posekajo strojno, v Nemčiji strojno posekajo skoraj dve tretjini lesa.
Slovenija se glede velikosti deleža s stroji posekaneg a lesa uvršča na zadnja mesta držav EU. V tehnološkem smislu je kar nekaj področij, na katerih za gozdnatimi državami EU zaostajamo. Največji zaostanek je prav gotovo v uporabi sodobnih tehnologij sečnje in spravila lesa, kamor spadajo stroji za sečnjo (harvesterji) in stroji za izvoz lesa – zgibni polprikoličarji (forwarderji). Terenske razmere in lastniška struktura naših gozdov resda niso optimalne, vendar tudi številni strokovnjaki za počasno uveljavljanje novih tehnologij krivijo predvsem močno prisotno tradicijo in slabo sodelovanje z lastniki gozdov ter zainteresirano javnostjo.
Čeprav ima strojna sečnja zaradi naravnih omejitev v Sloveniji omejen domet, so njene prednosti zaradi ekonomskega, ergonomskega in varnostnega vidika tako velike, da jo moramo uporabljati na primernih terenih. Kljub temu da imajo stroji za sečnjo, predvsem z okoljevarstvenega vidika, določene pomanjkljivosti, pa njihov razvoj kaže, da postajajo nepogrešljivi za delo v gozdu. Zato se bodo tudi pri nas uporabljali vedno pogosteje, predvsem v večjih gozdnih kompleksih.
Viri:Bizjak, P., 2007. Razvoj motornih verižnih žag in njihove tehnične izboljšave. Diplomsko delo. Visokošolski strokovni študij. Ljubljana. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/vs_bizjak_primoz.pdfKošir, B., 2003. Tehnološke možnosti strojne sečnje v Sloveniji. Gozdarski vestnik, str. 30.Košir, B., 2004. Dejavniki razvoja tehnoloških sprememb, Gozdarski vestnik, str. 3–11. Košir, B., 2005. Majhni stroji za sečnjo. Gozdarski vestnik, str. 3–7.Pejanović, M., 2016. Zgodovinski razvoj strojne sečnje v Sloveniji, Evropi in svetu. Diplomsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/gozdarstvo/dn_pejanovic_matej.pdfPerko, F., 2002. Zapisano v branikah. Gozdovi in gozdarstvo od Snežnika do Nanosa skozi čas. Gozdarsko društvo Postojna. 272 s.Perko, F., 2011. Gozd lahko živi brez človeka, ljudje ne morejo brez gozda. Zveza gozdarskih društev Slovenije – gozdarska založba in Založništvo Jutro. 224 s.Pridobivanje lesa in varnost pri delu v gozdu http://wcm.gozdis.si/varnost-pri-delu-v-gozduTurk, Z., 1959. Vprašanje ekonomičnosti motornih verižnih žag. Strokovne razprave, zvezek 1. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za agronomijo, gozdarstvo in veterino.
