»Veliko packov je med nami,« se 39-letni podjetnik z druge strani Ljubljane s pomočjo spleta namuzne ob vprašanju o redoljubnosti povprečnega Slovenca. Ker o tem ni bral nobene resne študije, lahko o statistiki zgolj ugiba, se pa sam uvršča v skupino nadpovprečno navdušenih nad čistočo. »Vsaj če sodim po tem, kar vidim okoli sebe. 'Povprečje' zame nima pozitivne konotacije,« se odzove na vprašanje, ali si roke umiva pogosteje kot povprečen Slovenec. »Verjetno si povprečen moški ne umije rok vsakič ob obisku stranišča. Mnogo moških vidim zapustiti javna stranišča, ne da bi si umili roke, kar se mi zdi ogabno in nesramno do vseh, ki se z njimi potem rokujemo ali se dotikamo predmetov, ki so se jih z umazanimi rokami prej dotaknili oni. Po tej logiki si verjetno že od nekdaj umivam roke nadpovprečno, česar pa ne dojemam kot pretiravanje, sploh glede na to, da živim v razvitem svetu, kjer imamo skoraj vedno dostop do čiste vode in mila,« pripoveduje 39-letnik. »Rad imam čisto, a obsesija ni tako močna, da ne bi mogel kakšen dan tudi v nečistoči normalno funkcionirati ali dobro spati. In ne začnem se potiti, omedlevati ali noreti, če sem v kaosu.« Prijatelji ga večkrat podražijo, da ima obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM). »Primerjajo me z Monkom iz serije in mi pravijo, da sem čistun,« se zasmeji. A njega to ne moti. Odrasli bi po njegovem mnenju pač morali vedeti, da si je treba roke redno umivati in da se na kavč ni treba vreči s čevlji vred. Naš sogovornik ima red in čistočo rad že od malega, vedno je pazil na oblačila in igrače, smisla v metanju po blatu in uživanju hrane s tal ni nikoli videl. A čeprav ga prijatelji »zmerjajo« z OKM, je svetlobna leta stran od tega.
Napadi tesnobe in trpljenje
Toda če je OKM pod (ne)nadzorom svetovalca policije Monka, Monice Geller iz Prijateljev ali ljudomrznega pisatelja Melvina Udalla iz Bolje ne bo nikoli zgolj mnogokrat vir humornih situacij v serijah in filmih, v resničnem življenju namesto smeha izzove napade tesnobe in trpljenje, saj v veliki meri obsesivne misli obvladujejo življenje posameznika.
Čeprav so v družbi prisotni različni stereotipi, gre pri OKM za nekaj drugega, pojasni Ana Matijević, psihoanalitična psihoterapevtka: »Obsesivno-kompulzivna motnja človeku povzroča hudo trpljenje, s katerim se še zdaleč ne more sprijazniti. Posamezniku se vsiljujejo misli – obsesije, za katere ve, da so njegovim načelom tuje, a jih vseeno ne more odgnati. Misli vsebinsko lahko razveljavi tako, da opravlja točno določene rituale – kompulzije. Simptomi OKM se vsebinsko pri vsakem človeku izražajo drugače. Bojazen pred nečistočo ali okužbo je sicer pogosta, vendar je le ena izmed različnih oblik OKM.«
»Začelo se je z brisanjem rok s čistilnim robčkom, da bi se tako znebila bacilov,« je pred časom za medij ABC News začetek tega, kar se je izkazalo za najhujšo bitko njenega življenja, opisala takrat trinajstletna Michelle LeClair. Sčasoma robčki niso bili več dovolj. »Čistila sem papir, pisalo, mizo, roke. Znova in znova, a bacilov se nisem mogla znebiti. Ničesar drugega ni več bilo, o ničemer drugem nisem mogla razmišljati. Ničesar več se nisem smela dotakniti, ker je bilo vse okuženo,« je pripovedovala o izkušnji. Nehala je hoditi v šolo, ker jo je bilo strah, da bi se okužila. »Motnja je prevzela nadzor nad mojim življenjem. Nehala sem hoditi ven, nehala sem se družiti z ljudmi, nehala sem se dotikati vseh in vsega. Svojo skrivnost sem skrivala in se tako oddaljila od tistih, ki so mi bili najbliže. Moje življenje se je ustavilo, moj svet je postajal vse manjši. Sama sem si začela pripravljati hrano, sama prati perilo, a oblačila niso nikoli bila dovolj čista in tudi nikoli niso mogla biti. OKM je prevzela vsak trenutek mojega življenja, od trenutka, ko sem se zbudila, do trenutke, ko sem šla spat,« je razlagala.
Zunanji svet sovražnik številka ena
Motnja mnoge odvede v postopno osamitev, saj je zunanji svet »sovražnik« številka ena – samo pomislite na umazane kljuke, javne sanitarije, bankomate, avtobuse, bazene… »Ogromno je odrekanja,« se strinja Ana Matijević. »Germofobija ali misofobija je iracionalen strah pred kontaminacijo z umazanijo, klicami ali bakterijami. Tisti, ki trpijo za tako obliko OKM, se počutijo ogroženi od kontaminacije iz okolice, po drugi strani pa se lahko pojavlja tudi strah, da so sami viri te onesnaženosti in bodo okužili druge. Kompulzije, s katerimi začasno pomirijo obsesivne misli in tesnobo, so neskončna dezinfekcija, umivanje in čiščenje,« razloži psihoterapevtka. Posamezniki se zavedajo, da se v resnici ne borijo z umazanijo, temveč s svojimi mislimi. Vedo, da je njihovo čiščenje nesmiselno in ni povezano z dejansko nečistočo. Racionalen del človeka ve, da kompulzije nimajo nikakršnega smisla, a nadzor prevzame čustveni del, strah pa človeka prisili k pretiranemu čiščenju. Gre za nekakšno Sizifovo delo, saj se obsesivna misel stalno ponavlja, kar pomeni v začaran krog ujeto konstantno čiščenje, ki se samo stopnjuje. Simptome OKM poganja nezaveden notranji konflikt, ki že od zgodnjega razvoja osebo razdvaja in jo navdaja z dvomi o sebi.
Za obsesivno-kompulzivno motnjo naj bi pri nas trpelo med tri in štiri odstotke ljudi. Po navedbah Ane Matijević motnja izhaja iz faze, ko začne otrok v drugem in tretjem letu uveljavljati svojo voljo. »Postane trmast. In če mu ni dovoljeno uveljaviti svoje volje, začne dvomiti o sebi. Gre za kompleksen notranji konflikt med posameznikovimi težnjami in strogimi zahtevami okolja.«
Varnostni protokoli kot v laboratoriju
»Žalostno je, da je moral nekdo pojesti netopirja, da smo se ljudje naučili, kako in zakaj si umivati roke,« se naš 39-letni sogovornik dotakne aktualne, vseobsegajoče tematike novega koronavirusa. Že prej je imel rad posesan, pomit, pospravljen in urejen dom, v katerem se počuti dobro, pri čemer se zaveda, da je to skoraj edina stvar, ki jo v življenju lahko nadzoruje. »Rad imam tako čisto, da bi lahko kamorkoli sedel z golo zadnjico, če bi si tako zaželel. Saj si ne, lahko pa bi si,« se pošali. Čas pred virusom in po njem se razlikujeta. »Stanovanja sicer ne čistim večkrat, imam pa pravilo, da je to čista cona, zato se trudimo, da vanj ne vnašamo potencialno okuženih stvari. Žena pravi, da veljajo tako strogi varnostni protokoli kot v laboratoriju,« se še zasmeji. Priznava, da morda res malo pretirava, a se tako pač bolje počuti. V trgovino hodi času primerno opremljen – z masko in rokavicami. Razen plačilne kartice, ki jo ima v žepu, se v tem času ne dotika ničesar. Ob prihodu domov čevlje pusti pred vrati stanovanja, kupljeno robo odloži na balkon v »mini karanteno«, si umije roke, oblačila opere, sam pa skoči pod tuš. Stvari iz trgovine umije z milom in toplo vodo, česar ne more, pusti na balkonu več dni, da »nemarni virus crkne«. Telefon je redno čistil že pred izbruhom epidemije, zdaj ga le še intenzivneje. Ker je vodotesen, ga umije z vodo in milom.
V času koronavirusa bi bilo mogoče pričakovati, da se bo ob realni nevarnosti okužbe osebam z OKM stiska povečala, vendar jih v resnici pomirja, razmišlja Ana Matijević: »Treba se je zavedati, da se osebe svojih 'bizarnih' misli in kompulzij zelo sramujejo ter imajo občutek, da so čudne. Zato jih trenutni časi, ko intenzivneje čistimo vsi, pravzaprav pomirjajo, saj ne izstopajo več. Bakterije, ki jih osebe z OKM čistijo, pa imajo zgolj simbolen pomen vsiljive okolice, ki je skozi življenje ogrožala njihove osebne meje in pred katero se niso zmogle zaščititi.«
Vsak trpi zase in vsakemu je lastno trpljenje najhujše. Dlje ko je motnja nezdravljena, več je obsesivnih misli in močnejše morajo biti kompulzije, od katerih postane posameznik sčasoma odvisen. In ker človeka samo začasno pomirijo, so vse močnejše… »To je hudo trpljenje, ko človeka vsiljive misli ne spustijo iz primeža. Občutek, da svojih misli ne more nadzorovati, vzbuja bojazen, da izgublja razum,« o hudi stiski pove strokovnjakinja. A na koncu tunela je luč. Nujen korak na poti do okrevanja je najprej prepoznati in priznati, da posameznik sam tega ne more obvladati, nato pa poiskati strokovno pomoč. »Skozi proces oseba vzpostavi distanco do simptomov in se začne ukvarjati z izboljšanjem življenja. S predelavo notranjega nezavednega konflikta se zniža psihična napetost, ki je ujeta v neprestan krog vsiljivih misli, in ostane ji ogromno energije, da lahko začne razvijati svoje potenciale.«
