Dvajsetletna Almedina Ramič, nekdanja dijakinja Gimnazije Jesenice, se je po končani srednji šoli odpravila prek društva Za otroke sveta na prostovoljno delo v Gambijo. Tam je bila le mesec dni, a Gambija je postala njen drugi dom, zato pravi, da se bo tja vrnila kmalu in za dlje časa, ne izključuje pa niti možnosti selitve. V okviru prostovoljstva je spoznala mnogo zanimivih mladih iz vse Evrope, za prostovoljstvo v Afriki pa se je odločila, ker se je želela vrniti v prvinskost, pobegniti od tako imenovanih kvaziproblemov, ki jih imamo v Evropi.
Pobeg od »težav«
V razvitih državah je solidarnosti vse manj, zato jo je prostovoljstvo v Gambiji navdihnilo bolj, kot je pričakovala. »Bolj ko je država razvita, manj potrebujemo pomoč drug drugega in bolj smo samostojni, samosvoji, sami, izolirani. Gambijci dihajo kot eno, saj so vsi na enakem. Delijo si skromno življenje, prav tako vero, kulturo, jezik in ta povezanost jih ohranja srečne, kljub slabim razmeram.« Komu torej pomagati? Kako iz te množice izbrati človeka, ki mu boš pomagal? »Pomagaš tistemu, ki ti pride nasproti. Tudi z denarjem ne pomagaš, ker je to potrebno, ampak ker iz srca čutiš, da je tako prav.«
Življenje v srcu Afrike je drugačno od tistega, ki ga živimo v razvitem svetu. »Tam se osredotočaš le na pomembne stvari. Na pomoč drugim, osnovno higieno, hrano, izobrazbo. Ko sem prišla nazaj domov, se mi je zdelo vse tako nepomembno. Sodobna evropska družba je potrošniška, razne kavice, zabave in nakupovanja se zdijo predragi.« Almedina zdaj vedno, ko gre ven, preračunava, koliko riža bi lahko kupila za denar, ki ga s prijatelji porabijo v enem večeru. »Družba te vse prehitro potegne nazaj, v prejšnji način življenja,« se zaveda.
Od eksotičnega Madagaskarja do pisane Indije
Na pot prostovoljstva v tujini se je odpravila tudi aktivna prostovoljka Aneta Gabrovec. Njeno prvo prostovoljno potovanje je bilo leta 2012, ko se je v okviru projekta Pota odpravila na Madagaskar. Pred odhodom so pridno zbirali denar in šolske potrebščine, s katerimi so pri slovenskih misijonarjih preživeli mesec dni. Na šestih misijonih so pripravili nekajdnevne oratorije, ki se jih je udeležilo okoli 400 otrok. »Spominjam se prvih stikov z otroki. Njihove velike rjave oči so nas opazovale, kot da smo nezemljani.« Kot študentka specialne in rehabilitacijske pedagogike je Aneta želela spoznati tudi, kako v tretjem svetu dojemajo drugačnost. Ugotovila je, da izraza drugačnost, v smislu, da bi bili ti ljudje manjvredni, na Madagaskarju ne poznajo. Prostovoljstvo je lani Aneto vodilo tudi v pisano Indijo. Prostovoljno delo sta s prijateljico opravljali v šoli, namenjeni najrevnejšim, ki sta jo ustanovila Slovenka Mojca in njen mož Anup Gayen. Tam sta otroke poučevali angleščino in zanje pripravljali delavnice. Pomagali sta tudi na oddelku za otroke s posebnimi potrebami, kjer so se jima kljub špartanskemu načinu dela in pretresljivim življenjskim razmeram v spomin najbolj vtisnili nasmejani obrazki. Ko Aneta pripoveduje o svojih doživetjih, jo mnogi vprašajo, kje najde čas in denar za take podvige. Z nasmehom in žarom odgovarja: »Vsi ljudje nekaj ljubimo, vsi imamo neko strast in hrepenenje v življenju. Moja je čas, ki ga lahko preživim z otroki z vsega sveta. Prostovoljstvo ti namreč ne da samo koristnih izkušenj, novih poznanstev in zabavnih izzivov, temveč tudi košček srca vsakega, ki mu pomagaš, in to je neprecenljivo.« Težko je opisati, česa vsega te prostovoljstvo nauči. Razširi ti pogled na svet, odpre ti oči za resnične težave in te nauči pristopiti na pomoč tudi, ko ti ni treba. Nauči te skromnosti, hvaležnosti in tega, kako biti srečen zgolj zaradi sreče ljudi, ki jih sam osrečiš.
Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.
