Na šolskem področju je koalicija pod vodstvom SDS v minulih dveh letih dosegla zgodovinski uspeh, za katerega si je prizadevala tako rekoč od osamosvojitve. Zasebne šole, med katerimi so tudi šole, ki delujejo pod patronatom Katoliške cerkve, jim je uspelo priključiti na izdatnejši vir javnega denarja. V naslednjem koraku nameravajo enako urediti še za vladi lojalne zasebne fakultete.
V programih političnih strank, ki imajo največ možnosti za izvolitev v državni zbor, izobraževanje zaseda dvoumno mesto. Janševa SDS dokaj skopo, a v značilnem neoliberalnem slogu napoveduje, da bodo slovenski izobraževalni sistem »dokončno povezali s trgom dela in ga pripravili na prehod v sistem vseživljenjskega učenja. »Posodobili bomo izobraževalne programe in učne načrte, da bodo spodbujali kritično mišljenje, inovativnost, ustvarjalnost, domoljubje,« napovedujejo. »S spremembo sistema izobraževanja bomo dosegli večjo usklajenost med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela,« so še navedli v SDS.
Janševi stranki komplementarna NSi cilja v podobno smer. »Slovenski šolski sistem se mora spremeniti. Cilj ne sme biti pomnjenje informacij, ampak uvedba celostnega kompetenčnega modela, ki temelji na pridobivanju znanja, veščin, spretnosti in vrednot. Napovedujemo celovito reformo učnih načrtov z vključitvijo temeljnih kompetenc v celotno vertikalo: jezikovne, digitalne, inovativno-podjetniške, naravoslovno-matematične, kulturne, socialne in državljanske,« napoveduje krščanskodemokratska stranka.
Načrti opozicije
Na drugi strani Socialni demokrati (SD) napovedujejo posege na najvišji ravni. »Povečevali bomo delež sredstev za izobraževanje na šest odstotkov BDP,« so napovedali. Trenutno država za to področje nameni okrog 5,5 odstotka BDP. SD napoveduje tudi »strokovno razpravo o vsebinski nadgradnji izobraževanja v smeri družbenih in tehnoloških sprememb, da začrtamo ključne poteze prenovljenih izobraževalnih programov«. Napovedujejo sprejetje nove bele knjige o prihodnosti izobraževanja. V Levici so poudarili socialno noto. Napovedujejo »debirokratizacijo vzgojnoizobraževalnega sistema, ki bo strokovnim delavcem in delavkam zagotovila strokovno avtonomijo in omogočila, da se bodo lahko bolj posvetili pedagoškemu delu z vsemi otroki, učenci in učenkami ter dijaki in dijakinjami, še posebej tistimi iz deprivilegiranih okolij«. Po ugotovitvah strokovnjakov so v času epidemije in zapiranja šol največje breme nosili učenci, ki imajo že sicer v šolah in doma težave.
Stranka Alenke Bratušek (SAB) Sloveniji sporoča, da je »znanje naša edina primerjalna prednost«. Med drugim so se osredotočili na učiteljski poklic, ki ga je Janševa vlada – zlasti ob sindikalnih prizadevanjih – močno ponižala. SAB se, nasprotno, zavzema za »visok ugled in zaupanja vreden status učiteljev, ki zagotavljajo kvaliteten proces učenja«. Tudi Lista Marjana Šarca (LMŠ) podpira povečanje izdatkov za izobraževanje na šest odstotkov BDP. Ob opozorilih, da je cilje pouka treba ves čas prilagajati novim časom, dodajajo, da se obeta »prenova normativov in standardov za izvajanje programa osnovne šole in njihova uskladitev z novimi potrebami«. Gibanje Svoboda pod vodstvom menedžerja Roberta Goloba pa na področju šolstva razmišlja podobno kot SDS. V sodelovanju z ministrstvi za delo, za gospodarstvo in drugimi bodo »postavili orodje za napovedovanje kompetenc glede na trenutne in prihodnje potrebe slovenskega trga dela«, napovedujejo. V luči aktualnih vprašanj o prehranskih virih omenjajo še, da bodo pri javnih naročilih (šolske) prehrane »striktno zahtevali nakup hrane od lokalnih slovenskih pridelovalcev«.
Strokovna opozorila
»Če resno mislimo, da bi morala družba temeljiti na znanju in izobrazbi ljudi, mora področje vzgoje in izobraževanja postati družbena in politična prioriteta,« opozarja profesor pedagogike z ljubljanske filozofske fakultete Damijan Štefanc. »Žal tega ni zaznati niti v programih političnih strank niti v javnih zavezah, ki jih stranke dajejo v predvolilnih soočenjih. Izobraževanje je odrinjeno na margino političnih premislekov,« ugotavlja Štefanc. »Politično vodenje tega resorja je po eni strani povsem anemično in nekompetentno, po drugi strani pa je ta resor talec partikularnih interesov posameznikov in skupin, ki si prizadevajo javna sredstva kanalizirati v zasebne visokošolske žepe,« prepoznava agendo trenutne vladne koalicije. Po njegovem mnenju mora naslednja vlada »temu takoj narediti konec«. To pa bo mogoče le, če bodo politični vrh ministrstva za izobraževanje, znanost in šport zasedli ljudje, ki imajo dovolj znanja in bodo »zmogli artikulirati vizijo kakovostnega izobraževanja in izobrazbe prihodnjih generacij za vsaj nekaj prihodnjih desetletij«. Na tej podlagi, pravi Štefanc, bodo morali pripraviti celovito sistemsko in kurikularno prenovo, hkrati pa si bodo morali zagotoviti dovolj politične moči, da bodo lahko za tak podvig zagotovili tudi zadostna finančna sredstva.
»Anulirati je treba pred kratkim sprejete sistemske spremembe zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, katerih edini namen je bil odpirati vrata politizaciji vrtcev in šol. Zaščititi je treba javno šolo pred vdorom neokonservativne politične ideologije. Zelo hitro je treba pripraviti celovito kompenzacijsko strategijo, s katero bomo skušali v kar največji meri učencem in dijakom, ki so bili v zadnjih letih deležni okrnjenega izobraževanja, do konca njihovega srednješolskega izobraževanja zagotoviti vsaj primerljivo kakovost izobrazbe in znanja, kot smo jo lahko zagotavljali njihovim vrstnikom pred epidemijo. In glede na to, da smo se kot država z načrtom za okrevanje in odpornost zavezali izpeljati celovito prenovo učnih načrtov po vsej izobraževalni vertikali, je treba zagotoviti, da bodo kurikularne spremembe dobro premišljene, predvsem pa, da bodo tudi sistemsko smiselno umeščene,« našteva naš sogovornik. »Ni mogoče delati prenove kurikula, če se prej ne dogovorimo, kako bomo prenovili in posodobili ključne sistemske rešitve, ki so potrebne, da bodo prenovljeni učni načrti sploh imeli učinek na kakovost neposredne šolske prakse,« je dodal profesor Štefanc.
