Kmetija Koki v idiličnih Slovenskih goricah v bližini Lenarta je najbolj neobičajna kmetija pri nas, saj vseh sedemdeset njihovih živali, od pujsov do puranov, kokoši, račk, ovac, koz, krav, kuncev …, živi na prostem.
Nekatere imajo svoj življenjski prostor ograjen, druge se prosto gibljejo. Povsem svoboden je tudi pujs Kruli, ki me pride prvi pozdravit. Najprej se povalja po blatni kopeli, ki si jo je z rilcem izdolbel kar na cesti, nato se stiska ob moje noge in se zvija od ugodja, ko ga čoham, na koncu pusti blatne odtise še na mojem avtu.
Kmalu za tistim, ko z gospodarico Ksenijo Vesenjak Kutlačić začneva obhod po trihektarskem posestvu, prihitita njena sinova Piko in Teo sporočit: »Mami, Kruli je prevrgel samokolnico, raztrgal vrečo s koruzo in si jo sam postregel.« Po Kokijevem dvorišču se prosto sprehaja tudi vietnamska pujsa Babika. Ko sem prišla, je kot dojenček spala v senu, smrčala pa kot stari ata. S Krulijem, ki je zadnji prišel na kmetijo, se ne razumeta najbolje, zato se držita vsak zase.
Mali Re in Mali Se sta bila namenjena reji za meso
Kmetija Koki je posebna po tem, da na njej prevladujejo rejne živali, ki v nasprotju z drugimi nikoli ne končajo v klavnici in na naših krožnikih. »Če bi te živali pojedli, bi jih izigrali,« razloži Ksenija, ki neželene in poškodovane rejne živali rešuje zlorab, ujetništva ali življenja v neprimernih razmerah, s čimer želi opozarjati na surov in brezbrižen odnos ljudi do njih. Za debelim betonskim zidovjem namreč po njenih besedah na farmah pujske, ki ne priraščajo dovolj hitro, primejo za nogice in jih z glavo treščijo ob zid, piščančke moškega spola, ki so v jajčni industriji odveč, prvi dan njihovega življenja žive zmeljejo ali uplinijo… A žal se nihče od nas, ko imamo pred seboj zrezek, ne vpraša, v kakšnih razmerah je živela žival, katere meso uživamo.
Na domačiji Koki je največ, kar štirinajst, pujsov. »Nihče jih noče. Ovčki ali kozici še najdemo dom, pujsku ne. Ljudem se gabijo, ker rijejo,« nam pojasni gospodarica kmetije Ksenija Vesenjak Kutlačić, sicer univerzitetna diplomirana kulturologinja. Za začetek se ustaviva pri najmlajših pujsih, pri približno štirimesečnih bratcih – Malem Re in Malem Se. Kupila ju je na kmetijskem sejmu v Lenartu, kjer ju nihče drug niti pogledal ni. »Neki gospod ju je imel v kletki. Rekel je, da sta kastrirana in namenjena reji za mesek, zato ju nisem mogla pustiti tam,« nam pripoveduje Ksenija, medtem ko s kanglico za zalivanje rož tušira pujska, ki pri tem neizmerno uživata. »Pujsi nimajo žlez za potenje, zato se lahko hladijo samo na tak način,« me pouči.
Pujsa Stella skočila z avtomobilske prikolice
Ksenija nima vseh pujskov za isto ogrado, saj se lahko, ko se dogovarjajo za prevlado, med seboj močno poškodujejo. »Živali imajo pri nas medvrstno druženje. Skupaj so purani, pujski, kunček, kokoške in se odlično razumejo,« pove. Za eno od ograd skupaj živijo pujsi velikani Mič, Koželj, Teodor in Ben, ki so jih pripeljali iz Slovenskih Konjic. »Niso preveč cartljivi. Videti so sicer grozni, ker jim poleti odpadejo lasje, v resnici pa so zelo nežni,« prašičje mrcine predstavi sogovornica. Nadaljujeva do naslednje ograde. »Ti pujsi, Bukico in Galadros, morate spoznati, le čevlje boste imeli umazane, ker bova šli čez njun vece,« opozori Ksenija. Živalma je prinesla blitvo, ker je bogata s kalcijem, in mi predstavila življenjsko zgodbo Galadros. Izvira z industrijske farme na Severnem Primorskem. Tam jo je zanesljive smrti rešilo dekle, ki je prijatelja pospremilo na nakup odojka. Pujski s kilo so bili na tej farmi na seznamu za odpis. Rekli so, da ne bodo dočakali niti naslednjega dne, zato jih je dekle prosila, ali ji eno pujso podarijo. Vzela jo je domov in poklicala veterinarko, ki je žival operirala. Na živo, saj pujsi narkozo težko preživijo. Rasla je z njenima psoma, ameriškima buldogoma. Psica ji je lizala rano, jo vzela za svojega mladiča in jo pozdravila. Doma so imeli tudi Bukico, a ker sta pujsi zelo zrasli, ni bilo dovolj prostora zanju, zato so jima poiskali nov dom – kmetijo Koki.
Posebno kruta življenjska zgodba je zaznamovala danes približno tristokilogramsko pujso Stello. Med najinim prihodom je počivala v senci, raztegnjena na slami. Ksenija takole opiše njeno pretresljivo preteklost: »Kmet iz naše vasi si je vsako leto avgusta priskrbel tri svinje, jih dva meseca pital, da je lahko imel novembra koline in domače meso. Tudi Stello je hotel pripeljati v prikolici, prekriti s ponjavo, a je zaradi hude klavstrofobije skočila z nje in pristala na cesti. To se je zgodilo ravno v trenutku, ko sem šla mimo. Na veterinarsko kliniko v Ljubljano sem namreč peljala kunca Flipa, ki sta mu čez noč ohromeli zadnji tački. Ko sem na cesti zagledala pujsa, sem si rekla: ne, ne moreš rešiti vseh. Prosim, pelji naprej, saj imaš v avtu bolno žival. Toda ko sem se ozrla, sem videla, da Stelli iz parkeljčka teče kri in da ima grozne bolečine. Imela je zelo otožen pogled, zato sem se obrnila in se vrnila. Medtem se je okoli nje nabralo več avtomobilov. 'Svija na cesti,' so se čudili vozniki, 'kaj zdaj?' Bili so sami kmečki dedci, a niso vedeli, kako naj dajo prašiča nazaj na prikolico. Eden, s steklenico v roki, se je jezil na soseda: 'Kak si to pelo!' mu je očital. Videlo se je, da pujso nekaj grozno boli, vendar ni dala od sebe niti glasu. Prijela sem jo za zadnji del, možakarji za sprednjega. Ko smo jo dali na prikolico, sem ji stisnila dva poljubčka in jo potolažila, rekoč: saj bo hitro mimo. Dedci so me le debelo gledali. Vprašala sem, kaj bodo z njo. 'Če ima kaj zlomljeno, bo pač prej šla,' mi je odgovoril lastnik. Na veterinarsko pomoč niti pomisli niso, zato sem predlagala, naj mi jo proda. 'E, kaj te bote z njo. Grem domov klicat veterinarja,' mi je odvrnil. V veterinarsko ambulanto v Ljubljani sem prispela vsa umazana, saj se je Stella pokakala od strahu. V čakalnici je bil nekdo, ki je k veterinarju pripeljal hrčka in mu med drugim kupil šampon za dlako. Tam je bil tudi kunček. Tudi zanj so bili v skrbeh. Ozračje v čakalnici je bilo polno sočutja, jaz pa sem prišla od svinje, za katero ni bilo nikomur mar, ali bo ob nogo ali ne. Grozno sem se počutila in nisem nehala jokati. Toda ko sem se vrnila domov, je pred hišo stal tisti kmet s prikolico. Rekel je: 'Čujte, tista svija ne fstane. Mislim, da 'ma res nekaj zlomljeno. Rekli ste, da bi jo kupili, zdaj bi vam jo prodal.' To je bilo 11. avgusta pred dvema letoma. Stello smo nato v avtu odpeljali na rentgen k veterinarju Milanu Hrenu v Slovensko Bistrico. Če on živali ne reši, je ne reši nihče! Ko sem jo pripeljala na kliniko, je bilo zanjo več zanimanja, kot če bi imela s seboj vesoljčka E. T., ker je bila prašič, ki jih nihče ne vozi k veterinarjem. Stella je imela nogo poškodovano na takšnem mestu, da je veterinar ocenil, da operacija ne bi bila smiselna, saj ni tako močnih diskov, ki bi zdržali tristokilogramsko težo. Noga se ji je zacelila po vojaško. Danes Stella hodi po treh tačkah, saj so sklepi na zadnji desni zakosteneli, noga je tudi približno dvajset centimetrov krajša, toda ko gre v blato, se izravna. Za protezo se nismo odločili, ker v tem primeru ne bi mogla hoditi po blatu. Dati bi jo morali na beton, a bi jo s tem prikrajšali za zemljo, po kateri pujsi neizmerno radi rijejo,« pripoveduje Ksenija in medtem ljubeče boža Stello.
Odojek Pumba pobegnil z veselice
V Stellini bližini za isto ogrado živijo pujsa Dora in Pumba ter jagenjček Mario. Pumba je, ko je bil še odojek, z ovratnico in pentljo okoli vratu pobegnil z veselice. Bil je darilo. Ob Savinji je nanj naletel sprehajalec Tadej s psom in na facebooku objavil, da je nekomu ušel majhen odojek in da iščejo lastnika. »Ko sem to prebrala, sem odgovorila: ne iščite lastnika, ga bo dal na raženj. Ga bom jaz vzela. Lastnika smo vseeno iskali, a ker se ni nihče javil, od takrat pujs živi pri nas,« pravi Ksenija in doda, da se Pumbe kot klop drži Mario, ki ga je, ko je bil še jagenjček, v hlevu pohodila mama. Kmet je zato dal oglas na Bolho, da ga podarja.
S Pumbo in Mariem živi tudi pujsa Dora, ki je bila darilo za abrahama. Če na praznovanju ne bi bilo tudi ljudi, ki so v tem živem darilu namesto klobas in zaseke prepoznali na smrt prestrašenega in zbeganega bitja, Dore že zdavnaj ne bi bilo več. Tako pa uživa na kmetiji Koki in nenehno rije po zemlji. »Ko je prišla, smo na koledar zapisali: nihče mi ne bo vzel zemlje, če dam za trenutek rilec iz nje,« se spominja Ksenija in poudarja: »Nobeno živo bitje ne bi smelo biti darilo!«
Petelin Srečko zadetek na tomboli
A žal so, mnoga. Med njimi je tudi kokoška Sofija, ki jo je srečni očka dobil ob rojstvu hčerke. Na srečo se je uprl, da bi končala v juhici, zato je tudi ona danes na Kokijevem posestvu miru in harmonije, kot ga opisujejo mnogi. Nekdo drug je na veselici v Goriških brdih na tomboli zadel petelina Srečka, ki ima danes na kmetiji Koki izjemno družbenokoristno vlogo. Med drugim skrbi za socializacijo petelina Lučka, ki mu je življenje rešila študentka veterine. Bila je na praksi na farmi kokoši nesnic, kjer samčke zmeljejo v mlinu. Ta piščanček se ji je tako prikupil, da ga ni mogla spustiti v mlin. Najprej ga je skušala pretihotapiti skritega pod majčko, a je raje prosila, ali ga lahko vzame. Vzgajala ga je doma, toda ko je začel kikirikati, v bloku ni mogel ostati. Odnesla ga je na kmetijo Koki, kjer se še socializira, saj doslej ni bil v stiku z drugimi živalmi svoje vrste. Socializira ga petelin Srečko. »On mu je pokazal vse, tudi to, kako naskočiti kuro,« se nasmehne Ksenija in spomni, da je petelin bistvo kokošje jate. »Kokošim daje smernice. Skliče jih, naj pridejo jest, vendar se sam hrane ne dotakne, dokler se one ne najedo.«
Pri Kseniji so našli varen dom tudi puran Herman in njegovi purici. Za pečenko jih je dobila neka gospa. Odpeljala jih je k tašči, ki živi v mestu, v vrstni hiši. Dokler so bili majhni, ni bilo težav, toda ko je puran zrasel, je postal zelo glasen, voziti je začel tudi kočijo, zato so sosedje znoreli. Na Kokijevem posestvu ima pernata druščina zdaj mir, da je lahko glasna, in drevesa, da lahko razpre krila. Veliko svobode imajo tudi kunci. Večina se jih prosto giblje po posestvu, za ograjo so samo tisti, ki se ne razumejo z drugimi, med seboj pa so združljivi. Spreti se znajo tudi do smrti. Pogrizejo si jajca, si odgriznejo ušesa. Za ogrado sta tako skupaj kunca Grejs in Lump.
Krava Mika bo nastopala v filmu
Na posestvu Koki je tudi veliko mačk. Tam je najdlje Makica, ki ima temu primerno največ vzdevkov – kar sedem. Skrbijo tudi za želvo Berti, ki ji je čaplja preluknjala oklep, prav tako za kravo Miko, ki je posebna zgodba, med drugim zato, ker bo nastopala v filmu. »Dobrega pol leta smo imeli časa, da se pripravimo nanjo. Danes je prišla. Strgala je pastirja, zlomila leseno ograjo, pognala vsem kri po žilah in se zdaj ulegla v senco pod jablano,« je na svojem facebook profilu 13. maja letos izčrpana zapisala Ksenija. In mi opisala, kako je Miko lani rešil gospod iz Celja. Kupil jo je od soseda kmeta, sicer bi pri treh letih končala v klavnici. Potem je poiskal dom zanjo. »Je posebna krava. Boji se neznanih ljudi, kar za krave ni običajno, saj so radovedne. Ima pa svoje drevo, pod katerim spi. Vsak večer ob istem času gre pod njega,« je razložila Ksenija, ki skrbi za približno sedemdeset živali (skupaj z mucki in piščanci). Meni, da jih več ne sme biti, saj bi to ogrozilo tiste, ki živijo prosto. Če bi bilo preveč račk, denimo, bi naenkrat izginile belouške, bogomolke in kobilice.
Na domačiji Koki si tudi ne želijo množičnega obiska, saj to živalim ne koristi. »Nočemo delati cirkusa. Živali so tukaj zato, da imajo svoj mir, ne zato, da bi jih razkazovali,« sklene naša gostiteljica.
