Najboljša leta primorskih sadjarjev so se pisala dvajset let nazaj, poganjal jih je ajdovski Fructal. V najboljših letih je od kmetov odkupil več kot 3000 ton breskev na leto, lani le še 260 ton. »Veste, kako malo je to? Samo toliko, da se umažejo stroji,« je zanemarljive količine slikovito opisal Tomaž Gregorič, gospodar kmetije Smodin. Samooskrba s slovenskimi breskvami je po mnenju sadjarjev in sadjarske stroke bližje ničli kot desetim odstotkom. Letos je slovenske, predvsem pa vipavske breskve, resnično težko dobiti. Vzela jih je pozeba, že veliko dlje pa jih jemljeta njihova nedonosnost in zahtevna pridelava. V sredo popoldne, v sami špici sezone, jih v spodnji Vipavski dolini in v Goriških brdih na stojnicah ob cestah ni prodajal nihče.
Breskev ali repa?
Kupil si jih lahko v trgovini. Malo pred Biljenskimi griči, nekoč posejanimi z breskovimi nasadi, so jih v nakupovalnem centru po evro in 49 centov prodajali uvožene iz Grčije, v drugem iz Španije, v tretjem iz Italije. Še povsem trde in nezrele so bile obrane davno pred tem, ko so jih naložili na police. Ampak prava sočna, zdrava in aromatična breskev je tista, ki je pobrana tedaj, ko se ob prijemu pod prsti že nekoliko vda. Tista, ki jo na tržnici zaradi sladkega vonja ose in čebele najbolj obletavajo. Tista, ki ti na poti domov odišavi celoten avto. Tista, od katere ti teče od komolcev, ko jo ješ. Vse drugo je daleč od najboljšega.
»To ni breskev, to je bolj repa, brez vsakega okusa,« pripomni Davor Mrzlić, vodja Sadjarskega centra Bilje, razočaran, da se mora potrošnik privajati trgovcem, namesto da bi se trgovci potrošniku. A na to trdo, nezrelo potrgano »repo« iz velikih trgovin smo se navadili tudi potrošniki. Sadjar Jordan Drnovšček iz Vedrijana v Goriških brdih pove, da ga kupci pogosto sprašujejo po trših breskvah. Drugačnih ne poznajo več.
Drnovšček skupaj z ženo Alenko in sinom Matejem obdeluje nekaj najetih in 15 lastnih hektarov zemljišč. Od tega osem hektarov sadovnjakov s češnjami, figami in breskvami, dva hektara oljčnikov, štiri hektare vinogradov in nasad jagod. Z ženo sta se v sredo zgodaj popoldne vrnila iz Ljubljane, kamor sta na veletržnico odpeljala nekaj hrušk in dobrih 200 kilogramov breskev. Pokupili so jih gostinci in trgovci. Spotoma sta jih nekaj oddala še v Škofji Loki, kjer na dveh tržnicah prodajajo njihovo sadje. Njihovo stalno prodajno mesto na Vogrskem pred vstopom na avtocesto letos sameva. Skoraj vse breskve in preostalo sadje namreč prodajo vrtcem, na ljubljanski veletržnici, ob cesti v Neblem ali v domači garaži.
Sezona breskev se začne, ko dozorevajo zadnje češnje
Pred popoldansko pripeko sta nato skočila v sadovnjak pod hišo, kjer je zjutraj nona v gajbice in kangle nabrala pridelek tistega dne. Vsak dan naberejo približno 200 kilogramov breskev. S štirikolesnikom in prikolico sta breskve prepeljala na hladno. »Pohitimo, vročina jim prav nič ne koristi,« je med drevesi priganjala žena Alenka. Ena najbolj razširjenih sort na Goriškem redhaven je dajala še zadnje letošnje plodove. Primerni so tako za predelavo v sokove in marmelade kot za sprotno uživanje. Nekoliko poznejša sorta maria marta ravnokar prihaja v svoje najbolj plodno obdobje.
»Sezona breskev se začne, ko dozorevajo zadnje češnje, in traja do 10. ali 15. avgusta. Potem imamo – če se vse dobro izide – malo premora, nato pa že začnejo zoreti fige. Dopusta nikoli ne planiramo vnaprej,« je gospodar nakazal, da mu tempo življenja narekuje narava. Letos je pohitela, prve breskve so dozorele vsaj deset dni prej kot v povprečnem letu. V Vipavski dolini je pridelek vzela pozeba. Ali bo predvsem pozne sorte vzela še suša, je še prezgodaj napovedovati.
Drnovščkovi so pred leti doma v Vedrijanu sadili tudi vinogradniško breskev, tisto, ki zraste iz koščice. Nanjo so potem cepili sortno breskev, nekatere pa pustili rasti takšne. »Plodovi so drobnejši, belomesnati in dozorijo zelo pozno. Ker so vse leto na soncu, so še toliko bolj okusni. Zanimivo je tudi, da je drevo odporno na kodravost, plod pa redko črviv. Nekateri sprašujejo samo po teh,« pove Jordan. A ima en problem. Je zelo pozna sorta, te pa v Goriških brdih ne gredo z roko v roki s sušo, ki rada pritisne v avgustu.
Hektari so postali ari, tone kilogrami
Drnovščkov sin Matej se živo spominja svojega otroštva in poletnih počitnic, ki so bile »ena sama breskev«. Na treh hektarih so imeli nasajenih več kot 2000 dreves breskev in odveč je razlagati, da so bila poletja Bricev in otrok v Vipavski dolini rezervirana za obiranje breskev. Pri Drnovščkovih so jih na dan nabrali tudi do pet ton. V garaži so jih imeli v zabojih naložene do stropa. Mama in nona sta jih doma vlagali za kompote, kuhali marmelade. Vozili so jih v Fructal. Gospodar se spominja, kako jih je zvečer več kot tono odpeljal sadjarskemu trgovcu na Jesenice, se vrnil ponoči domov, naložil novo pošiljko in se odpravil na pot proti Celju. Ljudje so v vrsti čakali na breskve. Če ni gospodinja vložila vsaj deset kilogramov breskev za ozimnico, ni prav veliko veljala.
In danes? Danes imajo na polovici hektarja še 300 dreves. Pet ton jih naberejo v slabih štirih tednih. Upad zanimanja za breskev, njene številne bolezni, neurejene odkupne poti in nizke odkupne cene silijo sadjarje v opuščanje intenzivnih nasadov. V zadnjih sedemnajstih letih se je njihova površina več kot prepolovila.
Tudi sadjar Tomaž Gregorič v spodnji Vipavski dolini pripoveduje podobno zgodbo. Na Vogrskem so imeli pred dvajsetimi leti vsaj 60 hektarov breskovih nasadov, danes jih je po oceni sogovornika le še okrog štiri hektarje. Sam je pred desetletji Fructalu prodal tudi po 100 ton breskev na leto, lani je v sadovnjaku posekal zadnjo breskev. Na njihovo mesto bo nasadil jabolka. Znajo nekoliko dlje potrpeti, breskev pa je neučakana in mora na trg takoj, ko je obrana. »Breskev ima več problemov,« razlaga Gregorič v kleti poleg hladilnice za sadje in trgovinice, v kateri prodajajo sokove, ki jih na kmetiji izdelujejo sami. »Pri breskvi je veliko bolezni. Razne viroze in bakterioze verjetno kupimo že s sadikami in po petih letih sadovnjak propade. Kaj boš potem? Druga stvar je ta, da z breskvijo ne preživiš. Odkup po 22 centov za kilogram ne pokrije niti stroškov pridelave, kaj šele da boš plačal obiralce, pa mogoče nekoč zamenjal streho na kmetiji… Njihov donos na hektar je majhen. V naših razmerah lahko pridelaš 10 ton kakovostnih breskev na hektar. In ne nazadnje, breskev mora takoj – tisti ali naslednji dan – na trg. Tretji dan je že prepozno,« težave sadjarjev z breskvijo strne Gregorič.
Ko so z njihove kmetije pred leti jabolka prodajali praktično zastonj in ko je Fructal odkupoval breskve le še po nekaj centov, je dozorela odločitev, da bodo sadje predelovali sami. Na kmetiji so uredili linijo za izdelavo in polnjenje sokov, med drugim tudi breskovega. Prvo leto so naredili 6000 litrov soka, z lanskoletno krepko posodobitvijo pa letno pripravijo že 500.000 litrov soka. Med drugimi jih pijejo gostje hotela Kempinski v Portorožu. A kot vse kaže, ruskim šejkom, ki letujejo na naši obali, sokov letošnjega letnika breskev ne bodo prav veliko postregli.
»Letos je breskev v Vipavski dolini pomrznila. Zelo malo je bomo dobili od lokalnih kmetov. Lahko deset, mogoče dvajset ton, a to ni veliko, vsega skupaj za en ali dva dni dela. Če bi hoteli, bi jih lahko na leto predelali tisoč ton. Breskev se na trgu sicer ponuja, a ni slovenska,« skomigne Gregorič. Najboljši sok dobijo iz stare sorte veteran, nekoliko poznejše sorte z bogato rodnostjo, ki prevladuje v Vipavski dolini. »Je najbolj aromatična in ona je tista, ki breskovemu soku da lepo rumeno barvo. Vse preostale sorte, bolj rdeče okrog kosti, ga naredijo rjavega,« razlaga Gregorič.
Na njihovi domačiji poleti breskve sproti zmeljejo v kašo. Iz kilograma breskev dobijo približno sedem decilitrov breskovega soka. Breskve najprej stroji operejo, izkoščičijo, nato spasirajo. Koščice se še enkrat postavijo v vrsto in popadajo v poseben boben, ki med vrtenjem z njih postrga poslednje ostanke breskovega mesa. Koščice gredo na polje za gnojilo, breskovo kašo pa spravijo v sode, ki jih postavijo v hladilnico. Pozimi, ko je čas gostih sokov, kaši dodajo zgolj vodo iz izvira Hubelj, sok na polnilni liniji prelijejo v steklenice in vse skupaj pasterizirajo s segrevanjem na 80 stopinj Celzija. Glede na hitrost polnilne linije bodo ves letošnji breskov sok ustekleničili v enem samem dnevu.
Iz Italije nosili znanje in sadike
Breskev je na pot k nam krenila s Kitajske. Ker se je dolgo zadržala v Perziji, preden jo je zaneslo v Sredozemlje, so mnogi menili, da je njena zibelka Perzija, in so jo zato poimenovali perzijsko jabolko. Vinogradniške, pozne septembrske breskve, ki samoniklo zrastejo iz koščice, so v Vipavski dolini poznali že od nekdaj, z intenzivnim sajenjem breskev pa so začeli v začetku 20. stoletja. »Domačini so se hodili izobraževat v Italijo. V Gorico, Pistojo, Bologno, kjer so bile kmetijske šole. Domov so nosili znanje in tudi sadike. Goriška je bila na tem področju pionir in je še danes najmočnejši center pridelave breskev,« razloži Davor Mrzlić, vodja Sadjarskega centra Bilje. »Tukaj ima breskev najboljše pogoje: primerno podnebje, dobro zemljo in dovolj površin z možnostjo namakanja. Voda je pri breskvi pomemben predpogoj,« pojasnjuje naprej. Intenzivne breskove nasade najdemo še v slovenski Istri, nekaj malega jih je tudi v Posavju in na Štajerskem. Breskev je namreč podobna trti, med cvetenjem ne prenese mraza.
Tudi danes novosti na področju pridelave breskev v Slovenijo še vedno prihajajo iz Italije. Svetovna velesila breskev pa so Združene države Amerike. Velika večina sort je njihovih, kar je hitro jasno že iz njihovih poimenovanj: redhaven (rdeče zavetišče), royal glory (kraljevska slava), springcrest (pomladni greben)… Mrzlić z roko nakaže, da je sort breskev malo morje. Številka sega čez 2000. V osnovi jih delimo na rumeno- in belomesnate, vsakršno ločevanje od tam naprej pa zahteva izurjeno oko in okus. »Zgolj po barvi jih težko ločimo, pomembni podatki so čas zorenja, debelina plodov, obarvanost na soncu, obarvanost v senci, okus,« pojasni sogovornik. Če hočemo torej določiti sorto, moramo breskev videti, otipati, okusiti in o njej nekaj vedeti.
Letos so v sadjarskem centru posadili sedem novih sort breskev in pet novih sort nektarin. Testirali bodo, kako se obnašajo v naši zemlji in klimi. Čez tri leta bodo prvič rodile, čez pet let bodo lahko kakšno več rekli o tem, ali se njihovo sajenje izplača. »Breskev je glede pridelave in varstva rastline kar zahtevna. Poleg tega nima lastne sposobnosti razmnoževanja,« pojasni Mrzlić. To pomeni, da se sama v nasadu iz semen ne bo zasejala. Le vinogradniško breskev lahko iz koščice breskve vzgojimo sami. Vse preostale sorte moramo vzgojiti s cepljenjem. Najpogosteje sadjarji breskve cepijo na križance med breskvijo in mandljem, breskvijo in slivo ali pa na vinogradniško breskev.
Življenjska doba breskovega drevesa je v primerjavi z drugim sadjem kratka. V malo bolj intenzivni pridelavi zdrži 20, kvečjemu 25 let. V nasadih lahko pridelke v njeni polni rodnosti pobirajo 12 let. Nekatere sorte dajo več, druge manj. A na hektar naj bi sadjarji pridelali med 11 in 20 ton breskev, pravi sogovornik. In pripomni, da to na koncu ni odvisno le od vrste, ampak tudi letine, lege nasada in tega, kako skrbnega gospodarja ima sadovnjak. Breskev je namreč kar zahtevna sorta. Če je spomladi kmet pravočasno ne škropi proti listni kodravosti, drevo po nekaj pomladih shira. Če je poleti ne oskrbuje z vodo, bo pridelek slab.
Niso bile zastonj kosmate
Medtem se moda spreminja tudi pri breskvah. Približno pet let potrebuje, da se prime. Se še spomnite precej kosmatih starih sort? Za zobe in na živce so šle marsikomu. Z leti so z žlahtnjenjem postajale vse bolj gladke, prilagojene zahtevnemu potrošnikovemu občutku ob ugrizu vanjo. A breskve nekoč niso bile zastonj kosmate, pristavi Alenka Drnovšček. »To je bila njena naravna zaščita. S tem se je borila proti suši in proti škodljivcem. Bolj kot je breskev gladka, lažje pride mušica na njo,« pravi. In na mestu vboda začne zelo hitro plesneti in gniti. Ob obiranju tega še ne vidiš, ko jo pripelješ na tržnico, pa bi jo najraje skril.
Eden sodobnejših modnih hitov med breskvami pa je ploščata breskev, ki na prvi pogled deluje kot nekakšen neznani rdeči leteči predmet. Ponaša se z manjšo koščico, veliko čvrstega mesa in glavnim poudarkom: od nje ne kaplja. Testno so jo pred petimi leti nasadili tudi v Sadjarskem centru Bilje. »Je dokaj rodna, a glavni problem vidim v okusu. Ima preveč sladkast okus, kisline so šibke, ni harmonije. Sorta je bolj zanimiva zaradi videza kot okusa. Ta je v drugem planu,« osebni odnos in okus do te sorte razkrije Mrzlić. Meni, da posebno velikega deleža v slovenskem sadjarstvu ne bo doživela.
Tudi nektarini, za katero so mnogi napovedovali, da bo zaradi svoje nedlakavosti izrinila breskev, to ni uspelo. »Saj jo najdemo tudi v naših nasadih, a ima obroben pomen. Mogoče zajema dva ali tri odstotke pridelanih količin breskev,« pojasni Mrzlić. Potrošniki jo sicer kupujejo, a vse, kar se znajde v njihovih nakupovalnih košarah, pride iz uvoza.
Trend opuščanja breskovih nasadov se še ne bo ustavil
Mrzlića zaton gojenja breskev ne preseneča. Vztrajno in hitro upada že od leta 2000. Enega glavnih vzrokov za propad breskovih nasadov vidi v tem, da ni organiziranega odkupa. Vsak je prepuščen samemu sebi in pri tako hitro pokvarljivem blagu, kot so breskve, imajo utečene odkupne poti bistven pomen. »Fructal bo sicer tudi letos nekaj odkupil, po ceni 22 in 28 centrov za kilogram breskve za predelavo. To je majhen denar,« drugo težavo z nizkimi cenami izpostavi sogovornik. In ker intenzivnim tujim sadjarjem ne bomo mogli konkurirati s ceno, se trend upadanja po njegovem mnenju še ne bo ustavil. Za primerjavo: v intenzivnih nasadih v Italiji z dobesedno zastonj in delujočimi namakalnimi sistemi, vlaganjem v razvoj in žlahtnjenjem sort, verjetno pa tudi s pospešenim gnojenjem, dobijo tudi več kot 50 ton pridelka na hektar. »To se pozna tudi na sadju, je, kakršno je,« skomigne Mrzlić. V tem primeru jim naši kmetje res ne morejo konkurirati s ceno, lahko pa s kakovostjo. A slednjo morajo potrošniki prepoznati in jo biti pripravljeni tudi plačati. Še prepoznajo domačo kakovost, ali je zanje dovolj dober tudi že okus »repe«?
Bodo še tistih nekaj odstotkov domačih breskev nadomestile breskve iz uvoza? Sadjarji breskvi ne pišejo svetle prihodnosti in počasi že brez občutka krivde povedo, da so posekali poslednjo. Je to zadnja reportaža o breskvi?
