Ob svetovnem dnevu voda, ki smo ga v Sloveniji in po svetu zaznamovali v nedeljo, vodarji izpostavljajo številne izzive, s katerimi se pri upravljanju voda soočamo pri nas. Vodna odpornost je danes ključni strateški izziv Evrope, saj se stara celina segreva hitreje od svetovnega povprečja, kar prinaša ekstremne vremenske razmere, dolgotrajne suše, katastrofalne poplave in gozdne požare, so minuli teden na 32. Vodnih dnevih ugotavljali strokovnjaki in odločevalci, ki obravnavajo aktualne izzive s področja upravljanja voda.
Med konkretnimi izzivi, s katerimi se sooča vodna infrastruktura, so med drugim izpostavili problem urbanih poplav, kakršnim smo v Ljubljani v obliki poplavljenih podvozov na Dunajski in Celovški cesti pogosto priča ob intenzivnih nalivih. »To predstavlja veliko motnjo na območju Ljubljane. Kljub izpostavljenosti so na srečo doslej nastradala samo vozila in poškodb prebivalcev oziroma žrtev ni bilo,« je opozoril dr. Matej Radinja z ljubljanske fakultete za gradbeništvo.
Slabo grajena in degradirana infrastruktura
Kanalizacijski sistemi se danes zaradi ekstremnih padavin soočajo z večjimi hidravličnimi obremenitvami. Ukrepi za povečanje odpornosti pa bi po mnenju strokovnjakov morali biti usmerjeni v ločevanje meteorne in fekalne kanalizacije, zadrževanje padavinske vode ter vzpostavitev jasnega sistema odgovornosti med upravljalci, občinami in investitorji.
»Zaradi podnebnih sprememb so vse pogostejši intenzivni nalivi, hkrati pa v naseljih velikokrat nimamo ustrezno urejenega odvajanja meteornih in zalednih vod. Posledica tega je, da naše fekalne kanalizacije prevzamejo vode, za katere niso bile načrtovane, in tako naši ločeni sistemi ob padavinah pogosto postanejo mešani,« je pojasnila Mojca Lapajne, vodja sektorja za odpadne vode podjetja Vodovodi in kanalizacija (VIK) Nova Gorica. »Vzroki za preseganja v kanalizaciji so predvsem meteorne zaledne vode, napačne meteorne priključitve in pa slabo grajena ali degradirana infrastruktura. Kanalizacija naj bi bila grajena za življenjsko dobo najmanj 50 let, ampak upravljalci dobimo večkrat občutek, da je bila grajena za investitorjevo garancijsko dobo. V praksi velikokrat prevzamemo sisteme, ki so po 20 letih že precej poškodovani.«
Poseben izziv so po njenih besedah tudi tako imenovani hibridni sistemi, vaški jarki, delno zacevljeni kanali in stare meteorne ureditve, ki nimajo jasnega upravljalca. »Institucije v teh primerih pogosto prelagajo odgovornost in na koncu se reševanje sistema pričakuje od nas, čeprav za to nismo odgovorni,« je opozorila.
Stroški na uporabnikih, ki niso povzročitelji
Rešitve je po njenem mnenju treba iskati na več ravneh. »Najprej seveda v samem kanalizacijskem sistemu, predvsem z odkrivanjem in odstranjevanjem meteornih dotokov, potem z odpravo napak na degradiranih odsekih kanalizacije, pa tudi z optimizacijo upravljanja objektov in naprav. Vendar samo s temi ukrepi presežkov ne bomo rešili. Predvsem je treba rešitve iskati izven kanalizacije, to pomeni z urejenimi meteornimi sistemi, z urejanjem zalednih dotokov in z urejanjem padavinskih voda na izvoru. Vendar v tem delu kot upravljalci kanalizacije nismo pristojni. Zato je treba rešitve iskati skupaj z državnimi institucijami, občinami, krajevnimi skupnostmi in ustreznim prostorskim načrtovanjem,« je opozorila Mojca Lapajne.
Izpostavila je tudi problematiko stroškov. Čeprav evropska zakonodaja temelji na načelu povzročitelj plača in pri fekalni kanalizaciji to načelo deluje, pri meteornih vodah pogosto ni tako. »V naše sisteme se iztekajo vode, ki niso del kanalizacijskega sistema, upravljalec jih ne povzroča, ne nadzira in zanje nima financiranja. Kljub temu jih moramo prevzeti in odvajati. Kanalizacijski sistemi tako prevzemajo te stroške, posledično pa se prenašajo na uporabnike, ki niso povzročitelji.«
Kako bomo obvladali vode, ki v kanalizacijo ne sodijo?
Kako konkretno se v Ljubljani lotevajo obvladovanja padavinskih voda in kako bi se jih morali, je pojasnil dr. Matej Radinja. »Podvoza na Dunajski cesti in Celovški cesti v Ljubljani se nahajata na istem sistemu in sta podvržena istim dogodkom. V primeru podvoza na Dunajski cesti je mestna občina že pristopila k reševanju te težave,« je dejal, a opozoril, da gre zgolj za tako imenovano točkovno rešitev. »Ker ne rešuje celotnega sistema, ampak samo meteorne vode na območju podvoza. Rešitev je, da se odvodnjavanje odklopi od mestne kanalizacije. Padavinski kanal, ki zbere vodo iz samega podvoza preko črpališča in lovilca olj, vodi na rastlinsko čistilno napravo, ki še dodatno očisti meteorno vodo. Nato pa se voda preko ponikovalnega polja vrača nazaj v vodni sistem.«
Rešitev, ki bo začela delovati v kratkem, je po besedah Mateja Radinje primer modro-zelene infrastrukture, ki ponuja tudi dodatne koristi, na primer hlajenje okolice. »Je pa to še vedno točkovna rešitev, torej, rešili smo podvoz in se odklopili od preostalega dela sistema,« je dodal.
Kako bi lahko problem padavinskih voda rešili na sistemski način, pa je Radinja ponazoril na primeru podvoza na Celovški cesti. »Fakulteta je sodelovala z javnim podjetjem Voka Snaga v sklopu projekta, kjer smo pogledali, kako bi lahko obvladovali celotno prispevno območje z razpršenimi ukrepi modro-zelene infrastrukture,« je dejal. Predvideli so dvanajst ukrepov, od čiščenja odtokov, zadrževalnih kotanj do zadrževalnih bazenov. »S temi ukrepi bi zmanjšali skupni volumen za okoli 40 odstotkov, kar bi v bistvu pomenilo, da bi se pojavnost dogodkov poplavljanja podvoza znatno zmanjšala.«
V praksi je bil medtem izveden eden od dvanajstih ukrepov, in sicer ponikovalno-zadrževalno polje pri bazenu Tivoli. »Kjer je bil prej navaden travnik, je zdaj blaga kotanja. Zadrževalni sloj je večinoma pod zemljo, v gramoznem delu.« Voda naj bi pri tem na površje pogledala zelo redko – denimo ob padavinah oziroma poplavah s 50-letno povratno dobo. Delovanje ukrepa po besedah Radinje spremljajo od junija lani, pri čemer so zadovoljni, da v tem času ni prišlo do prelivanja.