Na mizi se je znašel nov predlog regionalne razdelitve Slovenije: enajst pokrajin okrog enajstih mestnih občin. Če so doslej pokrajine risali (tudi) glede na čustveno pripadnost prebivalcev določenemu ozemlju, so snovalci tokratnega pokrajinskega zemljevida te zasnovali kot nekakšna okrožja vsakodnevnih opravkov prebivalcev posameznih večjih krajev. Z izjemo ljubljanske pokrajine so jim meje narisali na podlagi funkcionalnih regij oziroma podatkov, kam večina prebivalcev posameznih krajev hodi v službo, kam po nakupih, kam k zdravniku in kam na večerno predstavo. Želje po povezovanju bodo namreč tam največje.
Ljubljano so hoteli narediti majhno
Izjema in osrednje presenečenje razdelitve je ljubljanska regija, ki so jo strokovnjaki zožili na meje sedanje mestne občine Ljubljana. »Pri Ljubljani smo imeli dve možnosti,« razloži Boštjan Brezovnik z mariborske pravne fakultete in obenem vodja strokovne skupine, ki je izdelala predlog nove pokrajinske zakonodaje. »Prva možnost je bila, da po zgledu Dunaja Ljubljano povsem osamosvojimo in ji damo pristojnosti pokrajine, druga pa, da gremo širše prek meja občine in tvegamo neenakopravnost. Če bi ljubljanski pokrajini priključili tudi druge občine, bi težko zagotovili, da jih pri sprejemanju skupnih odločitev meščani Ljubljane ne bi preglasovali,« razloži. Poleg tega, našteva, bi bila širša ljubljanska pokrajina nesorazmerno večja, močnejša in hitreje razvijajoča se od ostalih. To je bil pred desetletjem, ko je Slovenija nazadnje resno razmišljala o pokrajinah, tudi eden glavnih očitkov veliki osrednjeslovenski pokrajini. Temu so se tokrat želeli izogniti, a je bil predlog kratkega daha. Že včeraj popoldne je avtor študije funkcionalnih regij dr. Samo Drobne s fakultete za gradbeništvo in geodezijo namignil, da Ljubljana ne bo samostojna regija. »Upoštevali bomo realnost in gravitacijske tokove proti Ljubljani. To pomeni, da bodo pod ljubljansko regijo spadale vse okoliške občine, tudi Kamnik in zasavske občine ter nekaj občin proti Kočevju,« je pojasnil za Dnevnik.
Minister Medved: Prezgodaj za oceno
Predlog nove pokrajinske razdelitve je pripravila strokovna skupina 58 profesorjev in raziskovalcev z vseh slovenskih univerz in več inštitutov. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je o pokrajinah razmišljalo toliko ljudi, in prvič je pobuda o regionalizaciji prišla od spodaj navzgor – študijo so naročile občine oziroma njihova združenja ob podpori državnega sveta. Nastajala je mimo ministra za javno upravo in njegovih strokovnih služb. Pristojnega ministra Rudija Medveda so z idejo seznanili julija. »Glede na prve odzive je že jasno, da se bodo mnenja spet najbolj kresala okrog števila pokrajin, sedežev in geografske razdelitve. Po tej plati pa je za oceno predloga še mnogo prezgodaj, gre bolj za idejo kot za osnovo razprave,« se je na predlog odzval Medved.
Da gre zgolj za osnutek oziroma izhodiščni predlog, ki bo to jesen zagotovo vnemal vroče razprave, poudarja tudi Brezovnik. Dokončne rešitve bodo pripravili do konca meseca. »Če se bo v razpravi izkazalo, da lahko enakopravno zastopanost prebivalcev širše ljubljanske regije zagotovimo tudi kako drugače, bomo temu prisluhnili,« odgovarja. Prav tako po njegovem mnenju ne bo nič nenavadnega, če bi se število pokrajin na koncu spremenilo. Znano je, da se stroka zavzema za manj pokrajin, župani bi jih radi imeli več. Nezadovoljni so denimo Štajerci, ki so po novem predlogu razdeljeni na tri pokrajine. Predlogu nasprotujejo predvsem mariborski poslanci in župani, ki bi radi na zemljevidu videli veliko Štajersko. Poslanec Levice Franc Trček meni, da predlog meji na neumnost in da ne bo prinesel decentralizacije. Razdrobljenost na enajst regij je po njegovem mnenju prevelika, da bi lahko prinesla resen infrastrukturni preboj. Na Ptuju so razmere drugačne. »Podpiramo predlagano rešitev. Končno smo prišli do svoje pokrajine, zato ne bomo pristali na to, da bi bili ujetniki drugih,« pravi ptujska županja Nuška Gajšek.
So pokrajine politično izvedljive?
Pokrajine smo kot ustavno pravico v ustavo zapisali pred več kot četrt stoletja. Zadnjemu večjemu poskusu ustanavljanja pokrajin smo bili priča leta 2007. Po takratnem predlogu naj bi bila Slovenija razdeljena na 14 pokrajin, svojo bi imeli tudi Notranjci, Savinjčani in Zasavci. Največja sprememba med tedanjim in današnjim predlogom je že omenjena osrednjeslovenska oziroma ljubljanska regija. Ta je pred dvanajstimi leti segala vse do Jezerskega in združevala skoraj 500.000 ali četrtino vseh prebivalcev Slovenije, kar je zbujalo bojazni o njeni prevladi nad ostalimi regijami. Bolj kot polemike glede meja pa so se tedaj v javnosti bile bitke glede sedeža posameznih pokrajin in njihovega poimenovanja. Z imenom pomurske regije se niso strinjali v Prlekiji, veliko vroče krvi je bilo na Primorskem, kjer so v Posočju nasprotovali temu, da bi živeli v goriški regiji. Vse te razprave so že naslednje leto postale brezpredmetne, saj politične volje za ustanovitev pokrajin na koncu ni bilo. Predlog med poslanci ni dobil dvotretjinske podpore, do danes je veljalo, da so pokrajine politično neizvedljive. Nihče si ne upa napovedovati, kakšna bo usoda tokratnega predloga in ali je pobuda od spodaj navzgor večji obet za njihovo uveljavitev. Zagotovo pa bo za uspešno vpeljavo pokrajin bolj od meja pomembno, kakšne bodo njihove pristojnosti in s tem povezana moč. Aktualni predlog o tem ne pove veliko.
Preberite še: Regionalizacija: Ljubljani hočejo porezati korenine
