V koaliciji so sprejeli kompromis, da sporni člen pošljejo v ustavno presojo. To pa je včeraj napovedal tudi varuh človekovih pravic.
Državni zbor je po odložilnem vetu državnega sveta v torek še enkrat podprl novelo zakona o finančni upravi. Glede na napovedi je bilo sicer pričakovati nasprotno, saj so v SD in Levici do zadnjega nasprotovali določbi, da bodo lahko po novem finančni inšpektorji ob sumu davčnih kršitev zgolj na podlagi odločitve predstojnika finančne uprave in brez sodne odredbe na vozila namestili sledilne naprave. Levico, ki je prispevala glasove za potrebno večino, je prepričal dogovor s Svobodo, da bodo sporni člen zakona po sprejetju poslali v ustavno presojo s predlogom za začasno zadržanje; doseženi kompromis sta obe stranki sporočili na dan glasovanja. »Kompromisne rešitve nismo podprli, saj menimo, da državni zbor ne bi smel sprejemati zakonov, če dvomi o njihovi skladnosti z ustavo,« so medtem vztrajali v SD.
Razplet zaradi različnih razlogov že nekaj dni odmeva tako v politični kot v strokovni javnosti. V opoziciji so potezo Levice označili za nenačelno in za politično trgovanje, prav tako so opozorili, da po zakonodaji predlagatelj zakona njegove ustavnosti ne more preverjati na ustavnem sodišču. Ustavni pravnik Samo Bardutzky je na družbenem omrežju zavrnil takšno interpretacijo zakona o ustavnem sodišču in pojasnil, da sta »državni zbor in (vsaj) tretjina poslancev DZ različna subjekta/predlagatelja v smislu 23.a/I čl. ZustS«.
Ustavni pravnik Samo Bardutzky je spomnil, da je ustavno sodišče marca lani v zadevi U-I-152/20 zavzelo stališče, da to, da poslanci niso glasovali proti zakonu, ni ovira, da ne bi vložili zahteve za presojo. In dodal: »Le če bi bilo poslancev, podpisanih pod zahtevo za presojo ustavnosti, preveč (!), bi ustavno sodišče zahtevo zavrglo, saj bi lahko 46 ali več poslancev v vsakem primeru samo spremenilo sporni zakon.«
Zmeda v koaliciji
V koaliciji so ob tem po sprejemu zakona poskrbeli za dodatno zmedo glede vložitve zahteve za oceno ustavnosti. Gibanje Svoboda in Levica sta najprej v torek sporočila, da bodo sporni člen poslali v ustavno presojo s predlogom za začasno zadržanje, a je nato vodja poslancev Svobode Borut Sajovic v sredo dejal, da obstaja v državi vrsta institucij, ki lahko to storijo, in da bi bilo »milo rečeno nenavadno, da bi jo sprožili sami«. Premier Robert Golob je nato včeraj to izjavo označil za nesporazum in dejal, da so o tem vprašanju včeraj razpravljali na sestanku koalicije in da bodo v presojo na ustavno sodišče ta člen poslale vse stranke koalicije skupaj. V SD so slednje po poročanju N1 za piko na i nato zanikali, saj da dokončnega dogovora na včerajšnjem sestanku koalicije ni bilo in da se poslanci SD ne bodo podpisali.
Gordijski vozel, ki se je spletel ob številnih kontradiktornih signalih iz koalicije, je včeraj popoldne presekal varuh človekovih pravic Peter Svetina, ko je napovedal, da bo zaradi člena o tajnem sledenju vložil zahtevo za oceno ustavnosti. Ne glede na razplet, ki nakazuje, da poslancem koalicije navsezadnje morda niti ne bo treba vložiti lastne zahteve, ostaja odprto vprašanje, ali je prav, da poslanci glasujejo za zakon, če dvomijo o skladnosti z ustavo. Zakonodajno-pravna služba v svojem mnenju iz novembra lani sicer ni oporekala določbi o tajnem sledenju, so pa členu oporekali v Odvetniški zbornici Slovenije, prav tako je na potrebo po sodni odredbi opozarjala informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik. V Gibanju Svoboda so ne glede na to med sprejemanjem zakona vseskozi vztrajali pri režimu brez sodne odredbe, saj da gre za sledenje blagu in ne osebam, v Levici pa so po vetu državnega sveta ob ponovnem glasovanju kljub pomislekom zakon podprli in soglašali s kompromisno rešitvijo.
Salomonska rešitev
Vodja poslancev Levice Matej T. Vatovec je na vprašanje, ali so davčno učinkovitost postavili pred potencialno kršitev človekovih pravic, odgovoril, da v stranki ne nasprotujejo sledenju samemu. »Zadržek, ki smo ga imeli, in pri tem vztrajamo, je, ali je dovolj, da finančna uprava sama odredi sledenje takšnega blaga,« je dejal Vatovec. Dodal je, da je bila na mizi tudi opcija, da bi zakon padel in da bi ga spremenjenega ponovno vložili v proceduro, a da je pri tehtanju prevladalo to, da se čim prej odpravijo škodljive spremembe zakona, ki jih je sprejela prejšnja vlada. »Glede na to, da ni nihče trdno prepričan, ali je takšen način odrejanja sledenja skladen z ustavo, se nam je to zdela salomonska rešitev, ki bi hkrati čim prej razveljavila škodljive določbe prejšnje vlade in bila tudi varovalka, ki bi pokazala, ali je takšen način odrejanja sledenja skladen z ustavo.«
Ustavni pravnik Samo Bardutzky je sicer za Dnevnik opozoril, da ustavno sodišče ne glede na procesno dopustnost zahteve poslancev ni namenjeno temu, da bi odgovarjalo na dvome poslancev ali celo odpravljalo protiustavnosti, ki so jih ti vedoma povzročili, temveč temu, da razrešuje spore o skladnosti z ustavo. »Ustavno sodišče se je doslej pri izvrševanju različnih pristojnosti povsem upravičeno otepalo tega, da bi moralo izdajati svetovalna mnenja v zadevah, ko politični akterji ne potrebujejo odločitve v sporu, temveč od ustavnega sodišča želijo, da jim priskrbi ustavnopravno legitimacijo za njihove odločitve.« Poslanci bi se morali po besedah sogovornika iz spoštovanja do ustavnega sodišča, ustave in do lastne funkcije na vso moč izogibati prelaganju odgovornosti na ustavno sodišče, kadar lahko že sami poskrbijo za to, da protiustavni zakon ne bo sprejet. »Jasno je, da poslanci in poslanke niso nujno pravni strokovnjaki, ki bi lahko vedno kar sami izvedli analizo skladnosti zakona z ustavo, ampak saj lahko pridobijo informacije od drugod, v prvi vrsti seveda od zakonodajno-pravne službe državnega zbora, ki preveri vsak zakon, preden ga DZ sprejme,« je izpostavil predstojnik katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti.
Obremenjevanje
ustavnega sodišča
Da je scenarij, ki ga je izbrala koalicija, ena izmed možnih poti, a da je najmanj neobičajno, da bo nekdo, ki je predlagal zakon in zanj glasoval, zdaj izpodbijal ta zakon na ustavnem sodišču, je poudaril tudi nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič. »Vlada sicer ni sprejela zakona, je pa dejstvo, da je pri tem procesu sodelovala in da je bil sprejet v skladu z njeno voljo,« meni Ribičič. V zvezi s tem je spomnil, da sta pred leti z nekdanjim ustavnim sodnikom Francem Gradom predlagala rešitev, po kateri bi v primeru, ko državni svet vloži veto, državni zbor ob četrti obravnavi lahko spremenil odločitev v tisti točki, na katero se veto nanaša. »Ni bil namen tega okrepiti vlogo državnega sveta, ampak omogočiti vladi oziroma večini v DZ popravek zakona, da se ne bo zgodilo, da bo zakon sprejet z neko neustavno rešitvijo ali pa da zaradi ene neustavne rešitve zakon pade.« To ni bilo sprejeto. V praksi tako zdaj prihaja do situacij, ko sredstvo, ki je namenjeno opoziciji oziroma določenim institucijam, ki nasprotujejo sprejetemu zakonu, uporabljajo tudi poslanci, ki so glasovali za zakon.
