Anže Albreht, reševalec in prostovoljni gasilec PGD Dolnji Logatec, je pred 13 leti skupaj s kolegom v neznosni poletni vročini in polni zaščitni opremi z golimi rokami na avtocesti ustvarjal pot za gasilski kombi. Prav ta izkušnja ga je spodbudila k ustanovitvi Zavoda Reševalni pas. V dobrem desetletju delovanja na tem področju premikali gore, vendar razmere še zdaleč niso idealne.
»Neprimerno vedenje opazimo ob skoraj vsakem nekoliko daljšem zastoju,« pojasnjuje. »Ni treba, da zastoj traja več kot deset minut.«
Albreht poudarja, da zakon izstopanje iz vozila na avtocesti prepoveduje. V Zavodu Reševalni pas pa posebej opozarjajo predvsem na ravnanja, ki ogrožajo ljudi same in hkrati otežujejo prihod intervencijskih služb do kraja nesreče.
»Vedno poskušam gledati tudi človeško. Tudi sam imam dva otroka in razumem nepotrpežljivost. Razumem, če mora nekdo nujno na potrebo. V takem primeru greš iz vozila in se umakneš s ceste, če seveda nisi na viaduktu. Da pa se ljudje sprehajajo po avtocesti … videli smo že skoraj vse. Na dolenjski avtocesti sta se med zelo kratkim zastojem dve osebi po reševalnem pasu sprehajali dvesto metrov stran od svojega vozila. Ko se je promet sprostil, sta hodili nazaj do avtomobila. Videli smo tudi sončenje, rolkanje in ljudi, ki so z avtomobilov snemali kolesa.«
Posebej problematični so dolgotrajni zastoji, ko so vozila več ur ujeta na mestu, reševalna vozila pa so že zdavnaj prispela na kraj nesreče. Marsikdo takrat dobi občutek, da nikogar več ne ovira in da nevarnosti ni. Albreht opozarja, da to ne drži.
»Nikoli ne moremo vedeti, ali bo na kraj prišlo še kakšno reševalno vozilo. Poleg tega promet v nasprotni smeri običajno še vedno teče. Večkrat smo že videli, da se med zastojem na eni strani avtoceste nesreča zgodi tudi na drugi strani. Današnji avtomobili so narejeni drugače kot nekoč. Včasih je bil avto po trku skoraj nepoškodovan, ljudje pa niso preživeli. Danes je pogosto obratno. Deli vozil lahko ob nesreči odletijo daleč in zadenejo ljudi, ki se sprehajajo na drugi strani avtoceste.«
Je reševalni pas na zožitvah sploh mogoč?
Dodatne težave za reševalce predstavljajo zožitve vozišč. Če tam pride do nesreče, je dostop praviloma zelo otežen, oblikovanje reševalnega pasu pa v praksi izjemno zahtevno.
»Že na običajni avtocesti z dvema prometnima pasovoma in odstavnim pasom je težko zagotoviti dovolj prostora, da bi tri vozila stala vzporedno. Pri zožitvah pa je prostora tako malo, da je to praktično nemogoče,« pojasnjuje Albreht.
Teoretično bi bilo mogoče reševalni pas vzpostaviti s cikcakasto razporeditvijo vozil in dovolj veliko varnostno razdaljo, da bi reševalci do kraja nesreče prišli v nekakšnem slalomu. Toda za to bi bila potrebna precej višja kultura vožnje. Prav neupoštevanje varnostne razdalje pa je v vseh poročilih izpostavljeno kot ena glavnih težav slovenskega prometa.
»Ena od možnosti je tudi, da se vozniki takoj, ko vidijo, da se bo promet ustavil, razporedijo na desni pas,« pravi, a hkrati dodaja, da je bilo v primeru nesreče na primorski avtocesti ob takšni količini vozil to »absolutno utopično«.
Albreht poudarja tudi, da Dars in policija pri postavljanju delovišč sodelujeta, sam pa pogreša več vključevanja gasilcev in drugih intervencijskih služb. Želel bi si več primerov, ko bi Dars pred postavitvijo zapore sklical sestanek in skupaj z vsemi službami preveril možne dostope v različnih scenarijih. je pa pohvalil, da so prav tak sestanek sklicali pred deli v okolici Naklega.
Dodaja pa, da včasih nesreča nastane tudi v okoliščinah, za katere preprosto ni mogoče pripraviti idealne rešitve in je na koncu vse odvisno od improvizacije. Ob tem izpostavlja, da je na samih deloviščih na srečo razmeroma malo nesreč, pri katerih morajo posredovati tako reševalci kot gasilci. Glavni razlog za to so nižje hitrostih zaradi hitrostnih omejitev na teh odsekih.
Spremembe so možne
Za delovišče pri Postojni meni, da je zahtevno, a pravi, da se sam vedno ozira zlasti po vzrokih. »Tudi sam se vozim po tem odseku. Vsak dan tam pelje približno 62 tisoč vozil. Za 61.999 voznikov ni težav, enemu pa ne uspe. Če bi voznik tovornjaka ta odsek prevozil s 40 kilometri na uro, menim da svinjske polovice ne bi zanihale in ne bi izgubil težišča. Omejitev je 40 kilometrov na uro. Ne razumem, zakaj bi nekdo potem tam vozil 60.«
Ob tem opozarja tudi na splošno slabo kulturo spoštovanja hitrostnih omejitev na slovenskih cestah. »Dars vsako jutro pred prometnimi konicami znižuje omejitve hitrosti. Koliko ljudi to dejansko upošteva? Tudi odgovoren voznik se zato pogosto boji voziti po omejitvah, ker ga skrbi, da se mu bo nekdo zaletel od zadaj.«
Čeprav tudi Albreht nekatere premike k boljši prometni kulturi opisuje kot skoraj utopične, je prav njegovo delo dokaz, da so spremembe mogoče — čeprav trajajo dolgo. Pomembno je, da jih ne sprejmemo za neizbežne in o njih javno govorimo. Od dogodka pri Logatcu, ko se je z gasilskim vozilom prebijal skozi zastoj, je minilo že več kot desetletje. Takšni prizori danes v Sloveniji niso več vsakdanji, slovenski vozniki pa smo zaradi doslednejšega vzpostavljanja reševalnega pasu postali celo zgled številnim drugim državam. Vse pa se začne z zavedanjem, kje so problemi in kaj lahko glede tega naredimo. Vsak zase in vsi skupaj kot družba in država, vključno z državnimi službami. Brez prelaganja odgovornosti.