Predhodnik solidarnostnega prispevka je bil všečen, a logistično zahteven vladni dan solidarnosti. Izplen? Država se je ustavila, v zahtevnih razmerah na terenu pa prostora za vse prostovoljce sploh ni bilo. Kritiko ekonomistov in gospodarstvenikov, da bi bilo bolj smiselno za sanacijo nameniti dnevni zaslužek, je vlada hitro posvojila z naznanilom o uvedbi delovnih sobot. A tudi ta ideja, s katero so (znova) ciljali le na gospodarstvo in zanemarili del javnega sektorja, ki ob sobotah uradnih ur pač nima, je bila kratkega daha.

Rokohitrsko sprejete rešitve poplavne sanacije, ki se čez dan ali dva spremenijo ali izginejo z dnevnega reda, ne krepijo zaupanja ljudi, da vlada ve, kaj počne, in da nadzoruje finančni del sanacije. Kaj pa z obveznim solidarnostnim prispevkom sporočajo vsem, ki so že darovali denar ali to še nameravajo? Naj denar prostovoljno nakažejo, vlada pa jih bo, če bo tako presodila, po žepu dodatno udarila še enkrat ali dvakrat … Ali morda Golobovi vedo kaj, česar mi ne? Na primer, da se ljudje na nov poziv k prostovoljnemu prispevku ne bi odzvali in želijo zato do denarja po lažji poti, z obveznim prispevkom? Mar ne bi bil prej smiseln korak v smeri spremembe davčne zakonodaje, ki bi spodbujala donatorstva fizičnih in pravnih oseb?

Razlogov za kritiko uzakonjenega prispevka je bilo sicer več. Vladni odgovor, da razmeroma nizki zneski prispevka ne bodo ogrozili položaja oškodovanih v poplavah, pa le potrjuje, da se na Gregorčičevi trenutno ne ukvarjajo veliko z ljudmi, ki v poplavah niso utrpeli škode, se pa zaradi visokih mesečnih stroškov težko prebijajo skozi mesec.