Zakaj nismo, ko smo gradili avtoceste, ob njih načrtovali in gradili tudi železnic? Zdaj se iz Ljubljane proti Štajerski in v Avstrijo in na Madžarsko še vedno z vlakom pelješ skozi Zasavje in zato bo do Maribora ta še zelo dolgo časovno nekonkurenčen, sicer nekaj flikamo – a kje sta pri vsem tem dolgoročnost in pamet? Če danes vprašaš, zakaj nismo pametno načrtovali, te debelo gledajo, a odgovor je jasen: če bi vključili pamet in dolgoročno vizijo, bi vse načrtovanje trajalo še toliko več časa in tako morda ne bi imeli zgrajenih niti avtocest, ki jih danes imamo. In zakaj ni pameti in dolgoročnosti, zaradi katerih bi danes bili bolj napredni, sodobni in bogatejši?
Odgovor na zgornje vprašanje je lahko preprost: denar bo propadel, in če se ne lotimo hitro vsaj ene investicije, ne bomo imeli ničesar – pa naj to stane, kolikor hoče. Bolj kompliciran, a vsebinsko ustreznejši odgovor pa je: vsi se spotikamo ob sebe, zato vizije in prioritete ne morejo biti prave. Tudi hiperpolitiziranost družbe je pripeljala do tega, da vsi razmišljamo zgolj o prihodnjih štirih letih in kaj ta ponujajo meni, kratkovidna, nekompetentna in tudi deloma korumpirana politika je ob tem obglavila ravni odločanja in načrtovanja, ki morajo biti strokovne. V slogu – morda ta nekaj sicer ve, a ni naš, zato ne more biti na pomembnem položaju.
Ob vsem tem se sprenevedamo, da živimo v nekakšni demokraciji in da je ta pač mučna in draga. A prava demokracija pomeni to, da imamo ljudje kljub njej in seveda zavoljo nje neke skupne cilje. Smisel demokracije je, da vsi bolje živimo, ne pa da vsi neskončno trmarimo. Demokracija mora biti živahna in hitra, ne pa pokvarjena, anarhična in na berglah. x
