Putinova invazija na Ukrajino ni nikakršno nesrečno naključje in še manj reakcija na zunanje grožnje, ampak logična kulminacija njegove vizije Rusije in njene vloge v svetu. Pot do agresije na sosednje države je bila tlakovana z dolgimi leti postopnega uničevanja svobode in zatiranja ruskih državljanov. Putin je človek, ki je sprožil vojno, da bi se zavihtel na oblast, in očitno verjame, da le z vojno in konflikti svojo oblast lahko ohrani in okrepi. Od Čečenije, preko Gruzije, Sirije, pripojitve Krima in sedaj še invazije na celotno Ukrajino.
Tega dejstva o Vladimirju Putinu ne morejo in ne smejo ignorirati tisti, ki, tudi če z najboljšimi nameni, v njem vidijo nekakšnega novodobnega Brežnjeva, zadrtega sovjetskega ali ruskega vožda, ki navkljub vsemu svojemu renčanju in lomastenju ohranja minimum racionalnosti in pripravljenost na razumna pogajanja. Putin ni Brežnjev. Konflikt in vojna sta temelj njegove oblastne paradigme. To ne pomeni, da se z njim ne bi smeli pogajati. Nasprotno, treba je podpreti vse napore, ki bi čim prej končali to nesmiselno prelivanje krvi. A trajnega miru ne bo, če bomo v pogajanja vstopali s koncesijami na tuj račun, ki nagrajujejo in podžigajo agresijo, in naivnim hlastanjem po razumnosti in zmernosti, ki ju Putin ne premore in odkrito prezira. Večer
