Velikanski slon, imenovan turizem, marsikje tepta vse pred seboj. Po letu 1950, ko se je začel množični turizem, je po vsem svetu potovalo 50 milijonov ljudi na leto, zdaj na leto naštejejo skoraj dve milijardi mednarodnih odhodov. Prometni zastoji, premalo in draga stanovanja za domačine, pomanjkanje delavcev, uničevanje okolja in odseljevanje domačinov iz turističnih mest niso med seboj nepovezani problemi. Gre za posledico slabega upravljanja turističnih tokov. Mehki pristopi, ko poskušajo nosilci turizma obiskovalce preusmerjati na stranske poti ali spodbujati obisk v času nizke sezone, niso več dovolj in marsikje posegajo po omejitvah in prepovedih.
Slovenija, ki stavi na zeleno in butično, seveda noče biti v tej družbi. V soteski Vintgar in v Tolminskih koritih so lani prvič uvedli omejeno število dnevnih vstopnic in pričakovati je, da bo tako še kje v Triglavskem narodnem parku in tudi drugje. Zdaj še čakamo, če se bo kaj izcimilo od napovedi vlade, da bo omejila kratkoročno oddajanje nepremičnin v turistične namene.
Nikoli nam ni prav, bo najbrž kdo očital. Med covidom, ki je ustavil svet, so v turizmu jokali od hudega, zdaj je vse pozabljeno in se domačini spet pritožujejo nad prekomernim turizmom. Turizem je zelo občutljiv za vse politične ali zdravstvene krize in naravne katastrofe, a si tudi zelo hitro opomore. »Ima samozdravilno moč,« pravi turistični strokovnjak Tomi Brezovec. Vse prevečkrat pa cveti v škodo lokalnega prebivalstva. Preprosta resnica je, da bi v vseh ukrepih in strategijah v turizmu moral biti na prvem mestu domačin. Če je kraj dobro urejen za življenje domačinov, bo tudi za turiste. x Nedeljski dnevnik
