Če se je ob odprtju leta 1972 po stotih kilometrih od Kopra do Ljubljane peljalo 8000 vozil na dan, se jih zdaj tudi 60.000 na dan, od tega je 8000 samo tovornjakov, avtocesta pa je še vedno enaka. Podobno je na štajerskem koncu in še kje drugje. Slovenija je namreč ena najbolj tranzitnih držav v Evropi, prečkata jo vsaj dva vseevropska koridorja, a logistov in prometnih strokovnjakov, ki so že pred desetletjem opozarjali na nujnost gradnje tretjega pasu na avtocesti, nihče ni zares poslušal.
Očitno je, da so pristojni v naši državi prepozno začeli načrtovati nove ukrepe. V Italiji, denimo, tik za mejo pospešeno dokončujejo tretji pas avtoceste od Trsta do Benetk, tako da bo ozko grlo na slovenski strani še ožje. Slovenija ni pred kolapsom, kolaps se nam že dogaja. A vseeno se vsako načrtovanje in umeščanje infrastrukture v prostor vleče kot najhujše serpentine.
Dogovora o trasi nikoli ni mogoče doseči brez težav. In čeprav vsi bentimo nad nemogočim stanjem na cestah, na vsakem koncu vznikajo civilne iniciative, ki nočejo avtoceste v svojo soseščino. Poslušamo opozorila, da gre za grob poseg v naravo, da mečemo denar v asfalt, da to ni trajnostna mobilnost ... Lahko se strinjamo, da so posamezni pomisleki na mestu in da bi del težav lahko odpravil tudi tranzit po železnici, če bi imeli sodobne vlake in ustrezno infrastrukturo. A zaradi razdrobljene poseljenosti Slovenije še vedno potrebujemo ustrezne ceste. In tretji pas. Pa čeprav samo za električne avtomobile, ki naj bi bili ena od rešitev za zeleno prihodnost. x Nedeljski dnevnik
