Nekoč sem lahko v razredu pripovedoval isti vic iz generacije v generacijo, pa so ga razumeli, zadnja leta ni bilo več tako – lanske šale niso več 'vžgale'. Smisel za humor, to, kaj mladi razumejo kot duhovito, se strašno hitro menja. In s tem, si upam trditi, tudi pogled mladih na svet. Nekoč smo vsi imeli podobna izhodišča, brali smo Ostržka, Piko Nogavičko, Grimmove pravljice, pustolovske zgodbe ... Danes se risanke, ki jih gledajo otroci, menjajo vsako leto in le isti letnik se lahko pogovarja o tem. Zato tudi vrednotijo drugače. Vendar je med njimi zaznati strašen upad solidarnosti, to kažejo tudi raziskave, povečana sta narcisoidnost in egoizem. Mladi so postali bolj zaprti in manj družabni. Niso sicer poglobljeni, so pa dosti širši in spretnejši.
Ko se je začela naša osamosvojitev, je bil temeljni krik v šoli: kritična in samostojna osebnost! In kaj smo dobili? Ljudi, ki so pripravljeni zamenjati svobodo za varnost, ljudi, ki bežijo pred odgovornostjo. Četudi smo mislili, da bomo z blaginjo, ki smo jo želeli, dobili subjekte, smo dobili le individuume. To je, bi rekel, tragedija našega izobraževanja. In vzgoje. Pri tem se, žal, državna birokracija kaže bolj kot odpad in ne kot omara rešitev.
Dovolil bi si trditi, da je nestrpnost med mladimi narasla z epidemijo. To pomanjkanje druženja, brušenja v družbi je zagotovo pripomoglo k temu, da so se mladi začeli počutiti bolj ogrožene in se začeli braniti z agresivnostjo, nestrpnostjo in zapiranjem vase. Konservativnost – to je presenečenje, saj je ta ravno protislovna mladosti. x Mladina
