Kadar koli lahko pričakujemo, da bo vsakdo od nas postal tarča politično motiviranih fizičnih napadov. Tudi Janša, tudi njegova družina. Ko fizično nasilje prevzame pobudo, ko besedno nasilje dobi obraz fizičnega, nihče več ne more biti varen. Ustvarja se vzdušje, ki so ga poznali v nacistični Nemčiji in je v politični liniji nacionalsocializma 1934 pripeljalo v noč dolgih nožev. To pa je nekaj, kar je treba preprečiti z vsemi demokratičnimi sredstvi.
Argumentacija trolov, tudi Janeza Janše, po napadu na Niko Kovač je bila tipična, stereotipna in enakorodna nasilnemu možu, ki pretepa svojo ženo. Značilni sta dve fazi njegovih odzivov. V prvi zanika, da jo je pretepel, češ da so njene modrice izmišljene, mogoče pridobljene ob padcu nekje drugje, in da naj obtoževalci dokažejo, da so posledica njegovega nasilja. V drugi, vzporedni fazi dokazuje, da je žena provocirala in je sama kriva za posledice. Podobno kot je posiljena ženska kriva za posilstvo, ker je izzivala z drznimi oblačili.
Janša in troli so Niki Kovač dokazovali, da je sejala veter in zdaj žanje vihar. V resnici dokazujejo nekaj, kar že na referendumu utegne doleteti njih same, čeprav ne s fizičnim nasiljem. Janši in njegovim trolom se namreč lahko zgodi isto, kot se mu je zgodilo v agoniji izgubljanja izvršne oblasti pred pol leta, pred tem pa ob referendumu o pitni vodi. Lahko se jim zgodi »ljudstvo«, civilna družba, upor demokratične javnosti. Referendum o RTV tako utegne prerasti v referendum o javnem prostoru kot takem, o socialni državi in o zaščiti ustavnih vrednot. Tega pa si Janša, ko je trolal proti Niki Kovač, najbrž ni želel. x Sobotna priloga Dela
