Pred epidemijo je večini bolnikov pri vseh postopkih stala ob strani družina. Zdaj pa so podaljšane čakalne vrste ne le za nekdaj običajne diagnostične preglede, tudi odnos družine do bolnika se je spremenil. Kot da bolnemu ne zmore več pomagati tako kot nekdaj. Ne zato, ker ne bi želeli, ker ne bi bilo volje in ljubezni, temveč ker se prav vsi vse težje prilagajajo novim okoliščinam. Težko je živeti v zahtevnem socialnem kontekstu in se sočasno posvečati bolnemu svojcu. Ljudje, ki že tako in tako težko živijo, naj potem stojijo ob strani še bolnemu človeku? Težko zdržijo sami s sabo, usklajujejo lastno življenje, kje naj najdejo moč še za bolezen bližnjega, za vso zahtevno psihološko podporo. Težko jim je, a nikakor ne zato, ker si ne bi želeli pomagati, ker ne bi ljubili dovolj. Ne zmorejo. Številni se bojijo za preživetje. Ne vedo, kam naj se obrnejo, na koga.
Temelji, ki smo jih poznali še malodane pred kratkim, so se nam porušili. Kar nas je nekdaj v življenju vodilo, se je izgubilo. Opazujem svojce, ki postavljajo vprašanja o bolniku, ki čaka na operacijo ali je že bil operiran. Ta vprašanja so drugačna kot nekdaj. Drugačna zato, ker so mnogo manj potrpežljiva, izžarevajo željo po nenehnem nasprotovanju, ki ne koristi nikomur, še najmanj pa pacientu. Zakaj to počnejo? Ker so ujetniki okoliščin. Vse več je ekscesov, agresije. A ne zato, ker bi bili ljudje danes bolj zlobni, kot so bili nekdaj, temveč ker so izgubljeni v času in prostoru, ne zmorejo zdržati sami s sabo. Čeprav si na vse kriplje prizadevamo, da bi se stanje normaliziralo, glede na to, kar vsak dan vidim v odnosu s pacienti in svojci, dvomim, da se bodo razmere v kratkem izboljšale. x Ona
