Kakšna župnija in cerkev ima še tri, štiri podružnice, kapele in druge objekte. Si lahko predstavljate, koliko je že samo strahu pri vzdrževanju. Ko ni več duhovnika v kraju, se ljudje najprej spomnijo na to, kdo bo pa zdaj skrbel za cerkev, kdo bo pokopaval, imel verouk… Razpad župnij je nastal v času jožefinskih reform s čisto upravno nalogo, ker je bila vsaka župnija tudi središče matične evidence z dušno knjigo. Morala je biti v vsakem zaselku – uro ali pet ur hoda je moralo biti od enega ali drugega župnišča. Danes so ljudje veliko bolj mobilni in ne bo posebnih težav priti k obredom v večja središča.
Glavna naloga sta torej pravilna razporeditev duhovnikov in določitev njihovih najpomembnejših nalog. Duhovniki nismo ne kulturni animatorji, ne ohranjevalci kulturne krajine, ne hišniki in ne uradniki nekih paradržavnih struktur, čeprav kdaj izpade tudi tako. Bistvena naloga duhovnika so oznanjevanje evangelija, skrb za duhovno in zakramentalno življenje… Imamo že župnije, kjer čez teden skoraj ne potrebujejo duhovnika, kjer duhovnik večkrat mašuje sam. Večer v soboto
