Tudi volilci Donalda Trumpa ali Viktorja Orbana ne mislijo, da bi ju bilo treba kaznovati z odtegnitvijo glasu. Ker jim pač liberalna demokracija ni važna, kakor jim tudi niso važne človekove pravice, niti ne preganjanje korupcije. Tudi Miloševića volilci niso kaznovali, ker je bil diktator, pač pa ker je storil neke druge napake. Seveda Vučić ni diktator, kot je bil Milošević, tudi ne posega po istih mehanizmih, toda uspeva se mu prilagajati položaju, kakršen je sedaj. Del tega je njegov ogromen obračun z opozicijo. Že ob prihodu na oblast je vsilil percepcijo, da je Demokratska stranka korumpirana. Takoj je dal prijeti sto njihovih članov, pa v desetih letih ni bil obsojen še nihče. Je pa osramotitev uspela in opozicija si vse do zdaj v javnosti ni mogla povrniti kredibilnosti.
In nedeljske volitve so bile prve po letu 2012, ki so zanimive tudi s tega vidika. Podobnih operacij ne zdržijo niti druge demokracije, ne na Madžarskem ne na Poljskem. Torej gre za centralizacijo moči, ko nimaš želje volilcev, da bi kaznovali vodjo, ker v njem vidijo predvsem garanta ekonomskega napredka in stabilnosti ter predvsem branilca nacionalnih interesov, kakor jih oni interpretirajo in dojemajo. To prevlada nad neodvisnimi institucijami, nad spoštovanjem človekovih pravic, nad svobodo medijev. Njegovi volilci pa tudi verjamejo, da nič od tega ni funkcioniralo že prej. Češ da so tudi prej bili mediji pristranski in da se v resnici ni nič spremenilo. x Večer v soboto
