V skorajda treh letih, odkar živim v Združenih državah, se je nabralo nekaj pozivov, naj se raje vrnem domov, če je moj cilj pristransko poročanje in vsiljevanje osebnega mnenja.
Po eni strani sem presenečen, da je teh pozivov tako malo, po drugi pa me vsakič znova razočara medijska nepismenost njihovih avtorjev. A ne more nikoli pisati kdo, s katerim bi se lahko spustil v spodobno razpravo? Po pravilu pišejo v množini ali v pluralis majestatis – nikoli se ne morem odločiti, do kolikšne mere je napihnjen avtorjev ego – in njihova argumentacija zmeraj kaže na nepoznavanje novinarskih zvrsti. Zakaj se z zahtevami po »uravnoteženem poročanju« ljudje naslanjajo na kolumne in komentarje, popolnoma legitimne, a najbolj subjektivne novinarske zvrsti, ki s poročanjem kot takšnim nimajo ničesar opraviti? Sploh pa, a v današnjem času potrebujemo slepo nizanje izjav ene in druge strani, kajti če avtor samo zašepeta, kaj od tega bi utegnila biti neumnost ali laž, že »vsiljuje svoje mnenje«? Pisal mi je tip, ki je trdil, da sem zamolčal, da je vojska odrekla pokorščino novoizvoljenemu Joeju Bidnu januarja 2021. Pa primerek, zgrožen, ker sem nekje zapisal, da Washington ne mara Donalda Trumpa, in da naj se raje bolje podučim o švicarski (?!) stvarnosti. Zadnjič me je nekdo učil, da je treba »VEDNO komentirati z vseh strani«. Karkoli že naj bi to pomenilo.
Pa dobro, kdaj bo končno ljudi spet postalo sram zaradi lastne nevednosti in bodo pomolčali, ko jih bo naslednjič stisnila nuja? x Večer
