Ljubljana ima primerjalno slabšo pozicijo, ker ima izjemno veliko grajenega prostora in je vmes premalo členjena z zelenimi površinami. Rožnik in Golovec kot mestna gozda ne »pomagata« dovolj, ker je površina okrog preveč kompaktno pozidana. Pozidana sta tudi severozahodni in severovzhodni zeleni klin, ki bi morala s severa dovajati hladnejši zrak v središče Ljubljane. Mestne prometnice bi morale imeti veliko zelenih pasov z ogromnimi drevesi in grmovno plastjo, da bi požirale meteorno vodo. Enako vsa ta enormna parkirišča, ki jih imamo. Imamo tudi veliko velikih toplotnih otokov, kjer ni zelenih površin, recimo Rudnik, območje Litostroja in BTC, ki je največji toplotni otok v Ljubljani.

Zakaj je tako in zakaj alarmi niso zagnani? Prvič zato, ker ima župan učinkovit piar. Izraz »zelena prestolnica« se je prijel, čeprav je popolnoma prazen. Drugič zato, ker smo zadovoljni z »zelenim sistemom Ljubljane«, ki je del občinskega prostorskega načrta, a je ostal na papirju, saj ni ustrezno objektiviziran v izvedbenem delu prostorskega načrta in se neustrezno izvaja v prostoru.

Krajinski arhitekti na to leta opozarjamo, a smo manjšinska in za povrh še feminizirana stroka. Arhitekti niso izobraženi o naravnih virih, kot so tla, voda in rastline, ali o kompleksni zeleni infrastrukturi. Ne poznajo funkcij zelenih površin, ne funkcij in potreb mestnih dreves. To dokazujejo izvedeni in načrtovani projekti. Ne zdi se mi sporno, da arhitekti omenjenega ne razumejo; za zunanje ureditve bi zato morali vključiti krajinske arhitekte. A praviloma nas ne vključijo, ker jim formalno tega ni treba storiti.