Dolgoletna inflacija ruši cenovna in upniško-dolžniška razmerja. Za banke so sicer rastoče obrestne mere načeloma dobra novica, a le dokler rast obrestnih mer ne pomeni tudi presežnega finančnega bremena za kreditojemalce. Zadnjih sedem let smo bili ob zgodovinsko najcenejšem denarju, ko si lahko najel 30-letno stanovanjsko posojilo pa nekaj več kot enoodstotni nespremenljivi obrestni meri, deležni zgodovinske potuhe. To ni razumno in običajno. Tudi zato smo danes soočeni z veliko publicitete, kako visoke obrestne mere imamo. A če pogledamo petnajstletno povprečje euriborja, lahko ugotovimo, da je bila ta referenčna obrestna mera do leta 2015 povprečno pri dveh odstotkih. Če k temu prištejemo še pribitke, naraste na do pet odstotkov, kar v bankah ocenjujemo za normalno. Seveda pa bodo pri tistih finančnih konstrukcijah, ki vrednotijo strošek dolgoročnega financiranja na en odstotek, lahko nastale težave.
Toda inflacija je dejstvo in je širši fenomen, pogojen z agregatnim povpraševanjem. Nekatera podjetja imajo danes celo za petino višjo proizvodnjo kot v predkoronskem letu 2019, in to v absolutnem smislu, ne samo vrednostno. Če ne bomo radikalno spremenili našega pogleda na svet, začeli razmišljati in se obnašati trajnostno ter vse to potrošništvo začeli usmerjati v pridelavo in porabo sezonske in lokalno pridelane hrane, v kupovanje oblačil takrat, ko jih potrebujemo, bomo imeli dolgoročno še večje izzive. Inflacijo lahko ta trenutek obrzdamo samo tako, da znižamo skupno povpraševanje. To se bo spremenilo, ko bodo cene tako visoke, da si nekaterih dobrin ne bomo mogli več privoščiti, ali pa bomo spremenili naše navade in bomo po njih bolj ciljno povpraševali.
