Svojo samostojnost je Slovenija dosegla pretežno z nenasilnimi, pravnimi, političnimi, informacijskimi in drugimi sredstvi in prizadevanji – in ne z oboroženim bojem. To nam je uspelo zaradi enkratnega sotočja nekaj ključnih dejavnikov: mlačnega mednarodnega okolja po koncu »hladne vojne«; vala razpadov realsocialističnih sistemov v vzhodnoevropskih državah; globoke politične krize v SFRJ; visoke stopnje nacionalne in kulturne homogenosti ter visoke stopnje soglasja v slovenski družbi glede smotra samostojnosti in grobih napak jugoslovanskega vojaškega vrha. Tako smo z veliko sreče obranili svojo razglašeno samostojnost ob veliko manjšem oboroženem nasilju, njegovih žrtvah in gospodarski škodi, kot so jih utrpeli na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini.

Razdružitev Slovenije od SFRJ in oboroženi spopad z JLA nista sprožila, tako kot so nam očitali, rušilnega vala, ki je razdejal drugo Jugoslavijo. Razkroj zvezne države je že pred tem potekal več kot eno leto. Ta razkroj in znatno bolj ugodne mednarodne okoliščine, kot so bile ob razpadu Avstro-Ogrske, so ustvarili drugo zgodovinsko priložnost za osamosvojitev Slovencev. Okrepljeni s samozavestjo, z izkušnjami odporništva, s svojim delujočim oblastnim ustrojem, zgrajenim po letu 1945, in s teritorialno obrambo od leta 1968 smo bili Slovenci za to priložnost veliko bolje pripravljeni kot novembra 1918. In tokrat nam je uspelo udejanjiti plebiscitarno odločitev za Republiko Slovenijo kot samostojno državo v družbi evropskih nacij.