Prvotni nacionalni energetski in podnebni načrt iz leta 2020 je kot splošni cilj določal, da bomo do leta 2030 zmanjšali emisije toplogrednih plinov vsaj za 36 odstotkov glede na leto 2005, prenovljeni osnutek pa predvideva 37- do 40-odstotno znižanje toplogrednih plinov do leta 2030 in za vsaj 55 odstotkov do leta 2033. Iz tega razberem zlasti, da nismo dovolj naredili v preteklosti, zato tudi zdaj ne moremo višje zastaviti ciljev, četudi si to želimo. Težave vidim zlasti v prometu, pripravi dokumentacije za naložbe v železnice. Pri železnicah še vedno nimamo zrelih projektov, ki bi jih lahko začeli izvajati za zmanjšanje emisij v prometu, kar je posledica odločitev v preteklosti. Če so se trideset let resursi usmerjali v ceste oziroma napačne stvari, stanja ni mogoče obrniti v pol leta ali v enem letu in zgraditi infrastrukture v enem mandatu. Podnebje je bilo vedno podrejeno drugim interesom, zdaj pa je čas, da se drugi interesi podredijo podnebju.

Zdaj je ključno, da je tisto, kar smo zapisali v prenovljeni nacionalni energetski in podnebni načrt, realistično in da vse dosledno izvajamo, brez zaostankov. Možnosti za boljše izvajanje tega načrta urejamo v podnebnem zakonu, ki nastaja in bo postavil celoten sistem, institucionalni okvir, s katerim bomo zagotovili izvajanje vseh ukrepov iz nacionalnega načrta. Stanje bomo preverjali sproti, torej, ali so narejeni dogovorjeni ukrepi in ali dosegajo zastavljene cilje zmanjševanja emisij. To redno spremljanje bo omogočilo pravočasne korekcije in ukrepanje, če se bo oddaljevalo od ciljev. Gre za izjemno pomemben sistem, ki bo odgovoren za izvedbo najpomembnejšega projekta prihodnosti. x Mladina